Tiskane izdaje
Na nedeljskem referendumu bo 58 milijonov turških volivcev in volivk odločalo o spremembi ustave. Če jo bodo volivci podprli, bo v Turčiji uveden predsedniški sistem. Ta bi že do zdaj avtoritarno vladavino Recepa Tayyipa Erdoğana lahko »prevesil« v diktaturo.
Predsednik Erdoğan je dolgo čakal na ta trenutek in nanj stavil nepredstavljivo veliko. Od usode lastne države do odnosov z zavezniki. Od usode lastne politične kariere do odnosov z Evropsko unijo. Od usode turške demokracije in republike do usode tisočih, ki so se v osmih mesecih, kolikor je minilo od propadlega poskusa vojaškega državnega udara, znašli za zapahi.
Pričakovati je tesen izid
Čeprav se od daleč zdi Erdoğanova referendumska zmaga samoumevna, od blizu sploh ni tako. Predvolilne napovedi so tesne, kar bi moralo v času zaostrovanja razmer in čistk, ki so zajele Turčijo, biti precejšen udarec predsedniku, ki si na oblasti želi ostati vse do leta 2029. Morebitna zmaga tabora, ki se zavzema za spremembe turške ustave in, posledično, uvedbo predsedniškega sistema, bi ukinila vlogo predsednika vlade in predsedniku države prinesla pooblastila absolutnega vladarja. Glas za predsedniški sistem je glas za stabilnost, vpije Erdoğanov tabor. Glas proti je glas za demokracijo, tiho ponavlja opozicija. Ne eno ne drugo ni res.
Turčija, ki v svoji moderni zgodovini še nikoli ni bila tako razdvojena, je v izjemno občutljivem položaju. Zaradi neposredne vpletenosti v sirsko vojno in srditih spopadov v Turčiji tako ali drugače »bližnjem« Mosulu. Zaradi vojne, ki jo uradna Ankara na jugovzhodu lastne države bije s Kurdsko delavsko stranko (PKK). Zaradi čistk, ki so razčetverile civilno družbo in nevarno poglobile notranji družbeno-političen konflikt. Zaradi ekonomije, ki se srečuje s posledicami iracionalnih potez svojih »upraviteljev«. Zaradi iz dneva v dan bolj zapletenih geostrateških razmerij. Zato je Turčija bolj ranljiva in vnetljiva kot kadar koli po drugi svetovni vojni.
Strahovlada
Turki na referendum odhajajo v času še vedno veljavnih izrednih razmer, ki so bile uvedene po propadlem poskusu julijskega vojaškega državnega udara. Uvedbi izrednih razmer so sledile čistke in, z njimi, strahovlada. Priprtih je bilo več kot 70.000 ljudi, 41.000 je bilo zaprtih. Službe je izgubilo 6000 akademikov ter 4000 sodnikov in tožilcev. Odpuščenih je bilo 200 guvernerjev ter 24.000 vojakov in policistov. Potni list so preklicali 140.000 ljudem. Zaprtih je bilo 15 univerz in okoli 1000 šol. V zaporu se je znašlo skoraj 150 novinarjev - daleč največ na svetu. Oblasti so po podatkih opozicije zaprle ali ukinile 28 televizijskih kanalov, 66 časopisov, 19 revij, 36 radijskih postaj in pet tiskovnih agencij.
V takšnem »vzdušju« bo v nedeljo težko govoriti o demokratičnem glasovanju turškega ljudstva. Poleg vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) uvedbo predsedniškega sistema najbolj vneto zagovarja skrajno desna nacionalistična stranka MHP, »najmanjša« parlamentarna stranka - a ne v celoti. Nekaj njenih poslancev je večkrat jasno izrazilo nasprotovanje ustavnim spremembam in morebitni uvedbi predsedniškega sistema.
Proti ustavnim spremembam in »legalizaciji« avtoritarnosti se najbolj intenzivno zavzemajo v kurdsko-levičarski Ljudski demokratični stranki (HDP), ki je na parlamentarnih volitvah spomladi 2015 resno ogrozila dolgoletno prevlado konservativne AKP in za to plačala izjemno visoko ceno. Oblasti - in sodstvo - v Ankari so vodilne predstavnike stranke začele javno povezovati s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in jih naslavljati s »teroristi«. Po ponovnem izbruhu spopadov med turško vojsko in kurdskimi gverilci na jugovzhodu države ter številnih eksplozijah bomb in samomorilskih napadih, ki so v zadnjih dveh letih pretresli Turčijo, pa so oblasti v zmerni kurdski stranki našle idealno žrtveno jagnje. Po propadlem puču in uvedbi izrednih razmer je sledilo režimsko »maščevanje«: za zapahi so se znašli ključni člani stranke, s (so)predsednikom Selahattinom Demirtaşom na čelu. »V obstoječih razmerah je vsaka predsednikova beseda razumljena kot zakon. S tem, ko želijo to formalizirati z referendumom, poskušajo celoten narod vzeti za talca,« pravi poslanec HDP Ahmet Türk.
Šibka opozicija, razdvojeno javno mnenje
Poleg HDP uvedbi predsedniškega sistema nasprotuje tudi tradicionalna republikanska stranka (CHP), ki se na svojih shodih sklicuje na ustanovitelja turške republike Mustafa Kemala Atatürka, njeni predstavniki pa govorijo o nujnosti obstoja več vej oblasti, pomenu nadzora nad delovanjem institucij ter strahu pred koncem turške demokracije. In - republike. »Moč, brez možnosti nadzora, bi bila uničujoča. Eksistencialni cilj demokracije ni, da oblasti omogoči delovanje brez nadzora,« je pred dnevi opozoril voditelj turških republikancev Kemal Kiliçdaroğlu.
