Preobrazba, ki je odprla pot trajnemu miru

Za svojce žrtev sektaškega nasilja bo verjetno vselej zločinec, ki mu nikoli ni bilo treba odgovarjati za svoja dejanja. Toda Martin McGuinness se bo vpisal­ v zgodovino tudi kot tisti, ki je s preobrazbo iz ekstremista v vplivnega politika pomembno prispeval h gradnji miru na Severnem Irskem.

McGuinnessova zapuščina je okrutna in hkrati navdihujoča. Bil je večplastna osebnost, polna konfliktov, ki je večino življenja močno polarizirala javno mnenje. Z vlogo, ki jo je odigral v severnoirskem mirovnem procesu, se je nekdanjemu poveljniku Irske republikanske armade (Ira) v očeh britanske in irske javnosti uspelo znebiti slovesa suroveža, nekoč znanega po vzdevku »klavec iz Bogsida«. Njegova rehabilitacija je bila končana leta 2012, ko je McGuinness kot namestnik prvega ministra Severne Irske segel v roko britanski kraljici Elizabeti II. Ta trenutek, je zapisal Guardian, ni ponazoril le poti, ki jo je prehodil McGuinness, ampak tudi obseg sprememb na Severnem Irskem.

Ključna vloga

James Martin Pacelli McGuinness, rojen leta 1950 v revnem okrožju Londonderryja, kjer so v naslednjih desetletjih potekali nekateri najbolj krvavi prizori severnoirskega konflikta, je z Gerryjem Adamsom postal najbolj znan obraz republikanskega gibanja. Dvojec, ki je dolgo poosebljal nasilno podobo boja za pravice irske manjšine, je proti koncu osemdesetih let spoznal, da političnih ambicij gibanja ne bo mogoče doseči brez političnih rešitev. McGuinness se je prelevil v »človeka miru«, ki je odigral eno ključnih vlog v mirovnih pogajanjih, ki so se leta 1998 končala z velikonočnim sporazumom.

»Martin, ki sem ga poznal, je bil pozoren, refleksiven in predan posameznik,« je v odzivu na njegovo smrt dejal nekdanji britanski premier Tony Blair. »Ko je enkrat postal mirovnik, nikoli ni popustil v nasprotovanju tistim, ki so hoteli nadaljevati vojno.« V dobrem spominu ga bo ohranil tudi Ian Paisley mlajši, sin nekdanjega voditelja Demokratičnih unionistov (DUP) in ostrega nasprotnika irskega republikanizma, s katerim je McGuinness kot vodja republikanske stranke Sinn Féin leta 2007 vstopil v vlado. »Njegova življenjska pot se je končala povsem drugače, kot so si mnogi predstavljali, da se bo,« je poudaril. »Nekoč je bil moški, ki so se ga ljudje bali, na koncu pa je postal človek, brez katerega bi bilo težko doseči trajen mir.«

Zapuščina

Njegovi kritiki niso tako popustljivi. Irska organizacija IVSC, ki zagovarja pravice in daje glas tistim, ki jih je najbolj prizadel konflikt na Severnem Irskem, je v odzivu na McGuinnessovo smrt dejala, da bi morali na njegovo zapuščino gledati v celoti in se ne osredotočati le na zadnja leta njegovega življenja. Izpostavila je primere ubitih irskih vojakov in irskih izgnancev, za usodo katerih, je zatrdila, je bil odgovoren McGuinness. »To je njegova resnična zapuščina,« je povedal njen predstavnik Austin Stack, čigar očeta so leta 1984 umorili pripadniki Ire. »Zdaj je resnico o vseh teh primerih vzel s seboj v grob.« 

Še ostreje se je odzval Norman Tebbit, večkratni minister v vladah Margaret Thatcher, ki je komaj preživel Irin bombni napad v Brightonu leta 1984, katerega tarča je bila nekdanja britanska premierka. Dejal je, da McGuinnessu nikoli ne bo odpustil vpletenosti v Irine zločine. »Brez priznanja grehov ne more biti odpuščanja,« tega pa McGuinness nikoli ni storil, je pojasnil.

McGuinness je januarja odstopil kot namestnik prvega ministra, druge najpomembnejše pozicije v regionalni vladi, in tako sprožil padec koalicije DUP in Sinn Féin. Čeprav je bil glavni razlog za njegov umik političen, so mnogi pripisali odločitev tudi njegovim zdravstvenim težavam, ki so se v naslednjih tednih še poslabšale. McGuinness je umrl star 66 let.