Tiskane izdaje
Pariz – Ta teden bo za predsednika Françoisa Hollanda diplomatsko, politično in vojaško zelo naporen. In verjetno tudi ključen.
V sivi Pariz sta včeraj prispela britanski predsednik vlade David Cameron in kmalu zatem Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, danes se bo predsednik Hollande čez lužo srečal s kolegom Barackom Obamo, jutri bo v Parizu nemška kanclerka Angela Merkel, v četrtek bo Hollande odletel v Moskvo k ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, v petek se bo na Malti udeležil vrha držav Commonwealtha, v nedeljo bo v Parizu sprejel generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna, novega kanadskega predsednika vlade Justina Trudeauja in še kitajskega predsednika Xi Jinpinga ... Predsednikova odločnost, da je treba v vojni uničiti IS, je neomajna, zdaj hoče na svojo stran pritegniti vse največje svetovne igralce ... Med tem je včeraj zjutraj v bližino Sirije že priplula francoska letalonosilka Charles-de-Gaulle s 26 vojaškimi lovci.
Britanija je na strani Francije
Britanski premier David Cameron je včeraj v Parizu izrazil veliko solidarnosti in polno podporo Franciji in francoskim vojaškim napadom proti Islamski državi v Siriji, državi sta prijateljici, na ‘isti valovni dolžini', in tudi med Britanci je že od januarskih napadov v Parizu menda občutiti vse več frankofilstva. Enako kot Francija da se bo na ideološko vojno, ki jo bije Islamska država proti zahodnemu svetu, odzvala tudi Velika Britanija. "Prepričan sem, da moramo storiti isto", zato bo Cameron - ki se je skupaj s Françoisom Hollandom in pariško županjo Anne Hidalgo poklonil žrtvam pred koncertno dvorano Bataclan - še ta teden nagovoril parlamentarce in jim predstavil "našo skupno strategijo". Kako nujno je, da se London politično in vojaško postavi ob Pariz in Washington - in - morda še pred božičem - razširi svoje zračne napade z Iraka tudi na Sirijo, bo kazalo senzibilizirati prav tako otoško javnost. Vsakršno oklevanje ali morda celo negativno glasovanje v parlamentu bi pomenilo, kot je slišati nekatere britanske politike, dobro reklamo za IS, pa tudi izjemno slabo sporočilo o vlogi Velike Britanije v svetu. Cameron je jasen v svoji zgodovinski primerjavi, ko pravi, da se mora Britanija "vesti kot Churchill in ne kot Chamberlain". A doma ima tudi nasprotnike, ki menijo drugače: vodja opozicije Jeremy Corbyn je bil dolgo časa predsednik državljanske platforme Stop the War, zato ne preseneča, da je pred dnevi govoril o bolečih posledicah intervencij v Afganistanu, Iraku, Libiji.
Skupna koalicija?
Srečanje z Davidom Cameronom je pomemben korak v Hollandovi diplomatski strategiji, da se je treba uskladiti v boju proti Islamski državi in nastopiti v veliki "enotni koaliciji". Potem ko so v petek, teden dni po napadih v Parizu, ZN potrdili resolucijo, ki jo je predstavila Francija in po kateri je "treba na vse načine ukrepati" proti IS, je videti precej mednarodne odločenosti, da je v Siriji nujno narediti več kot doslej; resolucija sicer ne govori neposredno o uporabi sile niti ne o usodi sirskega predsednika Bašarja al Asada, o katerem imajo svetovni igralci različno mnenje. Za Francoze ta hip, kakor analizirajo v Le Mondu, njegov odhod ni "neizpodbiten predpogoj", s čimer se Pariz nekoliko približuje Moskvi, ki tako kot Iran podpira sirskega diktatorja, a hkrati odmika od nemalo držav v regiji. Vprašanje je tudi, kaj je za "enotno koalicijo" lahko v resnici pričakovati v Washingtonu, kjer predsednik Obama ponavlja, da nista usoda sirskega predsednika in politična stabilizacija države nič manj pomembna od boja proti IS.
Francoska politika med tem naprej govori o vojnem uničenju. Obrambni minister Jean-Yves Le Drian, denimo, je pred Hollandovim "diplomatskim maratonom" poudaril za Le Monde, kako je "cilj globalno uničiti IS", saj samo "uničenje vodi v politično reševanje Sirije in Iraka". "Zmago, uničenje, bomo v določenem trenutku dosegli tudi z navzočnostjo na kopnem," je povedal minister, ki se zaveda, da so džihadisti "dvoglavi sovražnik": eno nevarno glavo imajo v Siriji in Iraku, drugo pa drugod, v zahodnih demokracijah.
Čas diplomatske sivine
Obeh plati pošastnega sovražnika se bojijo tudi Francozi, razpoloženje med katerimi je, v Parizu, zelo sivo. Siva pa je barva, ki lahko, na žalost, potemni v črno ali pa, k sreči, posvetli v belo, pravi za Delo Francozinja Annie Mollard-Desfour, avtorica knjig o barvah v jeziku in njihovi simboliki (Siva bo izšla v teh dneh). V sivi so zbrane vse barve, simbolizira prikritost, v njej je nekaj potuhnjenega, negativnega, a tudi žalostnega, elegantnega in nemalo upanja. Drugi teden po napadih 13. novembra bo za francoskega predsednika Françoisa Hollanda zelo siv: diplomatsko bo izjemno naporen, nemara ključen. Diplomacija je prav tako sive barve, pravi Mollard-Desfourjeva.
