Uresničene prerokbe bruseljskih modrecev

Bruselj – Ranljivost Evropske unije še nikoli ni bila bolj očitna kot ob izteku letošnjega leta. Njeno krizno delovanje je postalo del vsakdana. Tudi napovedi, da kmalu ne bo nič bolje, se uresničujejo. Notranje je čedalje bolj destabilizirana, zunanje okolje pa je vse bolj nevarno. Temelji konstrukcije EU, ki je nastala kot projekt miru in odgovor na uničujoče vojne, so se skrhali.

V Evropi so si letos šoki sledili drug drugemu. Prvič je v zgodovini izpostavljena takšnim notranjim in zunanjim pritiskom. Deluje v okolju, v katerem uspevajo Recep Tayyip Erdoğan, Vladimir Putin in Donald Trump. Notranji nasprotniki liberalne demokracije, kakršen je Viktor Orbán, so izrabili begunsko krizo in migracijsko vprašanje nasploh za lastno krepitev. Nizozemec Geert Wilders in Francozinja Marine Le Pen sta sicer res že dolgo na političnem prizorišču, a njuna nacionalistična in protievropska retorika še nikoli prej ni prepričala tolikšnega števila ljudi.

Med njimi je razširjeno prepričanje, da obstoječa EU ni najboljši evropski odgovor na izzive sodobnega sveta, marveč prej eden od glavnih vzrokov težav. Trdnih znamenj, da bi se želja predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckera z začetka mandata jeseni 2014 o približevanju Evrope državljanom kot edini alternativi polomu Unije uresničila, ni. Zaupanje v EU je bilo v zadnjih letih radikalno spodkopano. Eno najbolj očitnih znamenj tega procesa so volilni uspehi populistov, ki izkoriščajo strahove pred posledicami globalizacije in krivdo za težave pripisujejo evropski integraciji.

Namesto dostojnega razhoda dramatična ločitev?

Odločitev Britancev za brexit je bila zmaga tistih, ki vidijo vračanje k suverenosti nacionalne države kot modelu prihodnosti. Za EU bi brexit moral biti budnica. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je v pismu voditeljem pred septembrskim vrhom v Bratislavi zapisal, da je kaos na zunanjih mejah med begunsko krizo in odsotnost hitrega odziva še oslabil zaupanje državljanov v njihove vlade, institucije in širši »establišment«, sicer spodkopano že s finančno krizo. Bratislavski vrh naj bi bil začetek procesa prenove.

A se po njem ni premaknilo skoraj nič. Kako bi sploh lahko potekal brexit, ki utegne postati velika drama s kaotično ločitvijo, ostaja velika uganka. Izpeljava edinstvenega procesa je velik zalogaj za vse vpletene. Na mizi so zapleteni dosjeji ločevanja po zraščanju in prepletanju na številnih področjih, ki je trajalo več kot štiri desetletja. Razumljivo je, da London ne bo mogel izbirati à la carte. Toda: ali bo EU za kompromis pripravljena vsaj simbolično odstopiti od domnevno nedotakljivega načela o prostem pretoku delavcev?

Za dosego cilja, ločitve do evropskih volitev spomladi 2019, ni več veliko časa. Ker bodo spomladi volitve v Franciji in jeseni še v Nemčiji, bo priložnosti za učinkovitost še manj. Po začetnem šoku se v Uniji vse bolj očitno kažejo posledice prihodnje izgube Združenega kraljestva. To je tako s svojim zdravim razumom kot s trgovinsko usmerjenostjo vzpostavljalo ravnotežje s prevladujočim birokratskim in etatističnim upravljanjem. Po drugi strani je London ves čas zaviral strateško, zunanjepolitično in obrambno krepitev EU kot celote.

Z odločitvijo za brexit in izvolitvijo Trumpa, ki je med kampanjo spodkopaval verodostojnost Natovega 5. člena o kolektivni obrambi zaveznic, je nov zagon dobila ideja o okrepitvi evropske obrambe. Ker je ustanavljanje evropske vojske nekakšen tabu – Juncker govori o skupni armadi zgolj kot dolgoročnem cilju –, se v EU raje govori o povezovanju, sodelovanju, poglabljanju ... Kako bo iz tega nastala supersila, o kateri v sedanjiku rada govori visoka zunanjepolitična predstavnica Federica Mogherini, ostaja nejasno. Tudi o nepredvidljivem Putinu si evropski voditelji raje delajo utvare in upajo na uresničevanje optimističnih scenarijev.

Strahovi, povezani z izvolitvijo Trumpa, so še bolj razkrili nemoč Unije. Ne bi bilo logično, da se kot gospodarski prostor z več kot pol milijarde ljudi in več kot petino svetovnega BDP, odzove bolj samozavestno? EU je še posebno ranljiva, ker je le zveza držav z nekaj (kon)federalnimi elementi in šibkimi skupnimi strukturami. Zaradi tega ob izbruhu vsake krize – grške, bančne ali begunske – najprej tudi sama pade v krizo delovanja. Države članice z različnimi, neredko nasprotujočimi si interesi potrebujejo preveč časa za sklenitev kompromisa, ki je praviloma najmanjši skupni imenovalec.

Manj strašenja, več dejanj

V kakšni krizi je sistem odločanja se je nazadnje pokazalo pri gospodarsko-trgovinskem sporazumu s Kanado, Ceti. Ne glede na vse zadržke in pomisleke o vsebini sporazuma je povsem neresno, da je verodostojnost Unije v mednarodni skupnosti spodkopala ena od regij. Sama trgovinska vprašanja utegnejo postati žgoča tema. Grozeči protekcionizem in davčni damping na Otoku in v ZDA bi Unijo, ki ima prizadevanja za svobodno trgovino v svojem DNK, postavil v še posebno težak položaj.

Na evropski fronti so tudi številna druga odprta vprašanja. Veliko tveganje je Italija, ki se ne more izkopati iz krize. Politični kaos na Apeninskem polotoku je zadnja stvar, ki bi si jo kdorkoli od odgovornih v EU lahko želel. Prihodnje leto bodo volitve v treh ustanovnih članicah, ob Franciji in Nemčiji tudi na Nizozemskem. Veliko olajšanje je (le) odločitev Angele Merkel, da kot sila kontinuitete in stabilnosti v članici z največ prebivalci spet kandidira za kanclerski mandat.

Velika pričakovanja in povezovanje usode sveta z njo je sicer označila za groteskna in nesmiselna, a v EU je veliko odvisno prav od Merklove. Njeno slovo bi jo, vsaj za nekaj časa, še bolj oslabilo. Tudi v primeru njene volilne zmage se bo težko kaj premaknilo, če ne bo prenovljen francosko-nemški motor. Med Merklovo in Françoisem Hollandom prave kemije nikoli ni bilo. Hollande se je bolj identificiral s sredozemskim kot s severnjaškim razumevanjem delovanja gospodarstva in urejanja javnih financ. Prihodnja leta bo zaznamoval nov dvojec.

Zmaga Marine Le Pen je sicer videti nemogoča. Vsekakor pa pot iz krize ni zgolj stalno strašenje z nevarnostjo populistov. Unija se bo morala samokritično oceniti in strukturno spremeniti. Odpraviti bo morala napetosti med severom in jugom, ki utegnejo postati usodne za evro kakršnega poznamo. Tudi pokroviteljsko obtoževanje vzhodnjakov, ki da v opoju nacionalizma ne razumejo evropskega modela solidarnosti, ne zadošča. Prvi korak bi bila že odpoved utvaram in odkrito priznanje razlik med željami in realnostjo v EU, njeni okolici in svetu. To bi moralo vsaj razširiti obzorja.