Tiskane izdaje
Največja švedska opozicijska stranka ne izključuje možnosti, da bi se lahko v tekmi za oblast povezala s skrajno desnico. Vstop švedskih demokratov v prihodnjo vladno koalicijo bi sledil v regiji že večkrat preizkušenemu vzorcu sodelovanja med tradicionalnimi in populističnimi strankami, ki na Švedskem do sedaj še ni bil preizkušen.
Na severu Evrope so populistične stranke pogosto del uradnih ali pa vsaj neuradnih vladnih koalicij, čeprav do zdaj še nobeni ni uspelo zmagati na volitvah. Ledino je orala danska ljudska stranka (DF) ki je z mešanico nacionalističnih, evroskeptičnih in protipriseljenskih politik prispevala k ohranjanju politične stabilnosti na Danskem, tako da je od leta 1998 s svojimi poslanskimi glasovi podprla štiri vlade, brez da bi v kateri od njih dejansko sodelovala. Na zadnjih volitvah leta 2015 je postala druga največja stranka v parlamentu in znova prevzela vlogo podpornega stebra manjšinske vlade Larsa Løkkeja Rasmussena. Danskemu modelu povezovanja in sklepanja zavezništev sredinskih in populističnih strank sta v zadnjih letih sledili Norveška in Finska. Napredna stranka in stranka Pravi Finci sta po desetletjih v opoziciji vstopili v vlado skupaj z liberalno usmerjenimi političnimi silami in s tem uspešno zaključili dolgo, a povsem predvidljivo pot s politične margine v mainstream.
Na Švedskem skrajna desnica (še) ni prišla tako daleč, čeprav so Švedski demokrati (SD) na zadnjih volitvah leta 2014 postali tretja največja stranka v parlamentu. V švedski politiki je tako kot na Norveškem dolgo veljajo nenapisano pravilo, da se s strankami, ki po svojih vrednotah in stališčih močno odstopajo od povprečja, ne sodeluje. Demokrati so bili po pisanju Financial Timesa vse od svoje ustanovitve pred tridesetimi leti potisnjeni na stran in ignorirani s strani etabliranih strank, med drugim zaradi zgodovinskih vezi z nacizmom. Toda z naraščanjem njihove priljubljenosti je postalo le še vprašanje časa, kdaj se jim po ponudila priložnost za sodelovanje v vladi.
Desnica brez idej
Anna Kinberg-Batra, ki je na čelu Zmerne stranke leta 2015 nasledila Fredrika Reinfeldta, je prva, ki je pripravljena ignorirati nenapisano pravilo. Čeprav je še konec lanskega leta zavračala možnost sodelovanja s Švedskimi demokrati, sklepanja neuradne koalicije s stranko po novem ne izključuje več. Kaj je vplivalo na spremembo njenega mnenja, ni povsem jasno, toda po vsej verjetnosti gre glavni razlog iskati v javnomnenjskih raziskavah, v katerih njena stranka že nekaj časa izgublja volilno podporo tako v primerjavi z vladajočo koalicijo kot s skrajno desnico. Pogovori s SD tega procesa vsaj na kratek rok niso ustavili, temveč so ga še pospešili. Po zadnjih raziskavah je podpora Zmerne stranke v zadnjem mesecu s 24 padla na dobrih 18 odstotkov, s čimer se je druga največja stranka tako rekoč izenačila s skrajno desnico.
Nasprotovanje taktiziranju, edini cilj katerega je vzpon na oblast, ni očitno le v javnosti. Pretiranih želja po odpravljanju več desetletij prisotnih političnih tabujev ni zaslediti niti v uradni opoziciji. Desno zavezništvo, v katerem poleg Zmerne stranke sodelujejo še Sredinska stranka, liberalci in krščanski demokrati, je razdeljeno glede možnosti sodelovanja s SD. Voditelja Sredinske stranke in liberalcev sta po poročanju Politica napovedala, da nikoli ne bosta del vlade, ki bi jo s svojimi glasovi pri življenju ohranjala skrajna desnica. Nezadovoljstvo nad »neposrečeno stavo« je dovolj veliko, da bi lahko povzročilo večji razkol. Toda do naslednjih volitev septembra 2018 je še dolgo in tudi v švedski politiki nič ni vklesano v kamen. To je navsezadnje dokazala prvakinja Zmerne stranke.
Švedski demokrati in njihov vodja Jimmie Åkesson se tega dobro zavedajo, tako kot verjetnosti, pišejo pri bruseljskem časniku New Europe, da tradicionalna desnica v prihodnjem letu in pol brez njih ne bo uspela iznajti nove zmagovalne formule. Kombinacija liberalnih in protipriseljenskih politik bi se lahko v švedskem političnem prostoru, ki postaja vedno bolj prežet z nasprotovanjem politiki odprtih vrat, izkazala kot prepričljiva politična platforma. Pred dnevi objavljena raziskava švedske fundacije Fores kaže, kako politiki v javnosti čedalje več govorijo o nacionalnih vrednotah na eni strani ter o grožnjah, ki jih priseljevanje pomeni za švedsko kulturo na drugi. Populistična retorika ni več omejena zgolj na skrajno desnico, za svojo jo je vzel tudi mainstream.
