V Bosni ni dovolj bedakov, ki bi šli v novo vojno

Banjaluka – Politična analitičarka Tanja Topić je tarča očitkov, da je slaba gospodinja in mati ter ateistka in nacionalno neozaveščena. Da je tudi tuja plačanka in domača izdajalka, naj bi dokazovali že njeni obiski v sovzražnih državah.

Ali obstaja zdravilo za stopnjevanje političnih in nacionalističnih napetosti v BiH?

Ne vem. Dokler je na oblasti sedanja kvazi politična elita, med katerimi je večina sodelovala v pripravi vojne in so bili njeni udeleženci ter zagovorniki vojne politike, je to nemogoče. Stopnjevanje napetosti ter skrivanje za nacionalizmom in domoljubjem predstavlja politikom paravan za prikrivanje poslov, s katerimi bogatijo. V BiH je postala korupcija stil življenja, ki je sprejemljiv tudi državljanom.

Mar so se državljani preobrazili v navijače, ki spremljajo dvoboje v ringu?

Točno tako. Državljani so se razdelili na navijače, na naše in vaše. Politične boje prenašajo naši in njihovi mediji, državljani pa so zavzeli jasne nacionalne položaje, kot da vojna še ni končana. Nadaljuje se verbalno, najbolj izrazito na družbenih omrežjih.

Ali je mogoče preprečiti političnim strankam, da bi se obnašale, kot da so državljani njihova lastnina?

Ta proces je povezan s spremembo miselnosti državljanov. V BiH prevladujejo neozaveščeni ljudje, ki se trudijo biti dobri služabniki, ne da bi zahtevali od politikov, naj bodo odgovorni volivcem. Politiki komunicirajo z državljani le med predvolilno kampanjo in z manipulacijo pridobivajo njihove glasove. Njihovi medsebojni odnosi so reducirani na kupoprodajni odnos. Politične stranke kupujejo glasove za deset evrov. Državljani vstopajo v odvisen odnos s politiki, imajo pa kratek spomin in hitro pozabijo na njihove obljube. V tem trenutku je nevaren molk večine državljanov, ki so nezadovoljni in nesrečni zaradi slabih razmer. Največ ljudi odhaja iz BiH. Ostaja skupina ljudi odvisnih od političnih strank, ki so dobili delo v javnih institucijah in podjetjih. To je glasovalni stroj, ki hodi na volitve in daje legitimnost obstoječi politiki.

Kako daleč je proces transformacije v pravno državo, v kateri bi bili zakoni vsaj večinoma enaki za vse, politika pa ne bi imela vpliva na pravosodje?

Bojim se, da smo v procesu ustvarjanja pravne države hodili nazaj. Naša usta so polna pravne države in pozivanja na institucije. Mednarodna skupnost je vložila ogromno sredstev v reformo pravosodja, rezultat pa je popolno nezaupanje v pravosodne institucije. Ljudje jim zamerijo, da so pod vplivom politike in da so v službi kriminalnih krogov. Reforma pravosodja ni bila narejena, davkoplačevalski denar tujcev pa je izginil neznano kam. Vsa moč v BiH je koncentrirana v entitetah in kantonih, kjer so gospodarji življenja in smrti, torej tudi pravosodja, politiki. Ne pričakujem, da bo BiH postala pravna država še za mojega življenja. Vsi vemo, kdo so privilegirani posamezniki, ki živijo življenje, ki nima nobene zveze z življenjem navadnih smrtnikov.

Jim je mogoče stopiti na prste?

Ta hip ni. Čeprav največjo krivdo nosimo sami in naša politična elita, je kriva tudi mednarodna skupnost, ki je sprejemala gnile kompromise s politki v BiH. Da bi zadostila nekaterim svojim interesom in pridobila njihovo soglasje, je zapirala oči pred številnimi dokazi o kriminalnem in koruptivnem delovanju političnih elit. Te so zelo močne in nadzirajo pravosodje. Po zaslugi mednarodne skupnosti so ocenili, da se lahko obnašajo kot gospodarji, tako da nimajo nobenega interesa, da bi presekali ta gordijski vozel.

V primerjavi z regijo je BiH ostala črna luknja na evropski poti...

Politična elita v BiH se deklarativno zavzema za vstop v EU, dejansko pa ji ni v interesu, ker bi večina politikov, če bi vzpostavili pravno državo in prevzeli evropske standarde, končala v zaporu.

Zakaj politikom v BiH ustreza stanje zamrznjenega konflikta?

Ker so ustvarili politično kasto, ki živi v urejenem in bogatem svetu. V BiH je več kot 150 ministrstev na samo 3,5 milijona prebivalcev. Veliko ljudi se je povzpelo na ministrske položaje in vodilne funcije v javnih institucijah, čeprav v normalnih okoliščinah ne bi mogli opravljati niti srednje zahtevne ali tretje razredne posle. Funkcije so jim omogočile luksuz in lagodno življenje, o katerem lahko 90 odstotkov prebivalcev, med katerimi jih polovica živi na robu revščine, le sanja. Zato ustvarjajo vtis, da so v sporu in da so ekskluzivni varuhi nacionalnih interesov in lastne etnične skupine, za kulisami pa dobro funkcionirajo. Domoljubje enih hrani domoljubje drugih, tako da se medsebojno vzdržujejo pri življenju in da se že dvajset let ni nič spremenilo.

Zakaj vladajoča koalicija v RS obravnava vse, ki mislijo drugače, kot domače izdajalce?

To je dober spin, ki se je pokazal kot odličen recept za pridobivanje podpore volivcev. Igranje na karto domoljubja je zadnji dve desetletji ohranilo na oblasti vladajočo strukturo, bilo pa je tudi alibi za pomanjkanje ekonomske vizije, ropanje in kriminal. Vladajoča struktura je najboljši učenec Slobodana Miloševića. Stigmatizacija nasprotnikov z izdajalci in tujimi plačanci je še vedno recept, ki pada na plodna tla v RS. Imamo shizofreno situacijo. Večini revnih, nezaposlenih ljudi brez pravic je manj pomemben njihov standard in socialni položaj kot ponos in domoljubje ter nacionalna identifikacija. To težko razumem. Večina v RS je zelo protizahodno razpoložena, odhajajo pa na Zahod. V Nemčijo in Avstrijo, pred slovenskim konzulatom pa stoji več sto ljudi, da bi dobili vizo za Slovenijo. Čeprav so jih polna usta bratske ljubezni do Rusije, nihče ne odhaja tja na delo, temveč odhajajo na gnili Zahod, hkrati pa obtožujejo drugače misleče za izdajalce in tuje plačance.

Protesti opozicije v RS so pokazali, da je družba globoko razdeljena. Je njihov neuspeh tudi posledica zastraševanja ljudi?

Večina političnih elit, ki so desetletja na oblasti, se je ohranila z zbujanjem strahu. Če državljane kar naprej prepričujete, da so ogroženi in da jih lahko reši le vladajoča politika, vsaka kritika pa se izenačuje z državnim udarom, živijo v stalnem strahu. Atmosfera strahu je bila ustvarjena tudi med protesti leta 2014, češ da gre za vmešavanje tujih sil, ki so ukazale opoziciji, naj z nasiljem na ulicah zruši oblast v RS, ki edina jamči mir, stabilnost, srečo in blagostanje. To atmosfero strahu so spodbujali v Srbiji, različni analitiki in mediji, ki so svarili pred nemiri. Na to smo se navadili, večina pa je zadovoljna, da se ne strelja. Če ni vojne, je za njo vse sprejemljivo.

Je padel mit o nepremagljivosti SNSD Milorada Dodika in ali je padec oblasti v RS realna opcija?

Dodik in njegova SNSD nimata več absolutne oblasti. Kljub temu padec podpore tej politiki ni takšen, kot bi ga lahko pričakovali, glede na ekomske in socialne razmere v entiteti. Pomembna je moč koalicijskih partnerjev SNSD. Ključni člen je Demokratska narodna zveza, ker brez nje Dodik in SNSD zadnja dva mandata ne bi mogla vladati. Dodik je še vedno najmočnejši politik v RS. Z njegovo karizmo in domoljubjem se povprečni državljani zlahka identificirajo. Radi imajo, ko prepeva ali udari s pestjo po mizi in žali, kar so odlike avtoritarne dediščine. Če bi bile volitve zdaj, sprememba oblasti ni realna. Tudi leta 2014, ko so prišli v javnost video posnetki o politični korupciji, se ni nič spremenilo. Do leta 2018 je še veliko časa. Če se je Dodik odrekel referendumom, se postavlja vprašanje, katero temo lahko izpostavi v kampanji, da bi se okoli nje lomila kopja. Vladajočo strukturo podpira močan aparat ljudi, ki so po zaslugi članstva v vladajočih strankah dobili službe. Ta armada bo glasovala zanjo, ker bo tako glasovala zase.

V kolikšni meri se v razmere v RS in v BiH vmešavata Srbija in Hrvaška?

Ne glede na to, kdo vlada v Srbiji, ima ogromen vpliv v RS in določa kdo bo na oblasti. Brez njenega blagoslova se nobena struktura ne bi mogla povzpeti na oblast. Srbska politika do BiH je licemerna. Velik vpliv ima tudi Hrvaška. Ko nosilci oblasti v Srbiji ali na Hrvaškem kihnejo, se v BiH prehladimo. To izziva notranje napetosti med Sarajevom in Banjaluko ter v Federaciji BiH.

V BiH nihče ne pričakuje nove vojne...

Vprašanje izbruha nove vojne se namerno potencira tudi zato, da bi bila BiH znova v središču pozornosti mednarodne skupnosti. V igri je veliko manipulacije, ključni problem pa je, da je daytonski sporazum zacementiral delitev BiH. Ta delitev je sistemska in ustavna, tako da lahko le živimo v teh vzporednih svetovih. Ne verjamem, da bi lahko katera koli politična opcija sprovocirala vojno. Nimamo niti dovolj orožja niti dovolj bedakov, ki bi šli v novo vojno.