Tiskane izdaje
Bruselj – Četudi velja za gotovo, da bo slavila CDU/CSU in da bo v kanclerski palači v Berlinu ostala Angela Merkel, imajo parlamentarne volitve v Nemčiji spet status nekakšne prelomnice za evropsko politiko.
V Evropski uniji je običajno, da se glede vsakega večjega ali bolj kočljivega projekta uporabi argument o čakanju na volitve. Vsaj leto dni pred volitvami v Franciji ali v Nemčiji je po tej logiki skoraj vse v Bruslju v zastoju. Po spomladanski zmagi ambicioznega Emmanuela Macrona z velikimi načrti za prenovo Unije se je glede njihovega uresničevanja začelo čakati na razplet v Nemčiji. Tako naj bi francosko-nemški »motor« z novo energijo zagnal EU. Toda: ko bodo na mizi konkretni predlogi, se bodo stvari začele zapletati in upočasnjevati.
Denarna unija
Največ naj bi se naredilo v denarni uniji, v kateri so se med dolžniško krizo razkrili trhli temelji. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je za december že napovedal vrh voditeljev evrskih držav. Obravnavane bodo zamisli, ki na različnih ravneh že dolga leta krožijo po bruseljskih pisarnah, a so končale v predalih, ker za njihovo sprejetje ni bilo politične volje. Takšni temi sta skupno jamstvo za hranilne vloge v okviru bančne unije ali poseben proračun območja evra, ki bi med drugim zagotavljal pomoč državam v krizi.
Preoblikovanje mehanizma ESM, ki je nastal za posojilno pomoč Grčiji in drugim članicam v krizi, v evropski denarni sklad je ena od idej. Macron naj bi poskusil zakoličiti smer prihodnjih razprav glede evra že v dneh po nemških volitvah. Kljub precejšnji stalnosti v nemški evropski politiki utegne biti dinamika prihodnjih razprav na koncu vendarle odvisna od sestave koalicijske vlade v Berlinu.
Francoski mediji, sklicujoč se na pogovore v Elizejski palači, opozarjajo, da bi bil vstop liberalcev (FDP) v nemško vlado mora za Macrona in njegove evropske načrte. V FDP namreč zagovarjajo trdo spoštovanje proračunskih pravil in niso zadovoljni z reševalnimi akcijami za države, kakršna je Grčija. Ne le v liberalnem taboru, marveč tudi v CDU/CSU in sami nemški javnosti je več zadržkov glede krepitve moči Bruslja in želja po več denarja v bruseljski blagajni. Navsezadnje, stranka AfD se je sprva oblikovala kot nasprotnica politike Merklove glede reševanja evra.
Evropski finančni minister
V zvezi z Macronovimi idejami je še veliko nejasnosti. V Berlinu načeloma ne nasprotujejo vzpostavitvi evropskega finančnega ministra, a ključno je vprašanje njegovih pristojnosti. Bo le osebnost z uglednim nazivom ali bo res lahko nadziral proračune članic in njihovo spoštovanje javnofinančnih pravil? Tudi Francija bo morala najprej urediti številne stvari doma, da bo dobila več verodostojnosti v EU. Pričakovanje, da se bodo v prihodnjih mesecih začeli dogajati hitri premiki, je vsekakor pretirano. Kanclerka je zagovornica politike majhnih korakov.
Merklova je dvanajst let glavna akterka na bruseljskem odru. Na samem začetku se je pri sprejemanju proračuna konec leta 2005 izkazala z velikodušnostjo do Poljske. Realistična Merklova nikoli v mandatu ni imela velikih iluzij o EU. Med dolžniško krizo je bolj stavila na medvladno odločanje kot hitrejšo in bolj učinkovito pot. V bruseljskih pogajanjih ima kot voditeljica z najdaljšim mandatom že tako poseben status.
Tako je v Bruslju narekovala tempo pri proračunskih vprašanjih, reševanju Grčije, begunski krizi. Begunci so bili pred dvema letoma tema, pri kateri so se pokazale meje njene moči. Tudi države, ki so bile sprva na njeni strani, denimo Avstrija, so začele hitro zagovarjati politiko bolj zaprtih vrat. Zapiranje balkanske poti je spremljala zadržano, saj je hotela bolj celovito rešitev – s Turčijo. Za migrantsko krizo so v EU sicer ostale številne »ruševine«, a položaj se je v zadnjem poldrugem letu vendarle stabiliziral.
Prihodnjo vlogo Merklove na ravni EU še posebno odrejajo okoliščine. Po prvem tipanju terena se bo začelo bolj temeljito reševanje vseh dilem, povezanih z brexitom. Ena od njegovih posledic bo luknja v proračunu EU, v katerega je London na leto vplačal deset milijard evrov več, kot je iz njega prejel. V času Donalda Trumpa Unija išče svojo novo utemeljitev kot gospodarska velesila in zagovornica svobodne, na pravilih temelječe svetovne trgovine. Že same okoliščine silijo območje evra v tesnejšo notranjo integracijo.
