Avgusta se je izkrcalo v Italiji 2859 migrantov, kar je 72 odstotkov manj kot lani. Podatek z naslovnic italijanskega časopisja kaže, kako zelo je Italija, frustrirana zaradi odsotnosti evropske migracijske politike in prepuščena sama sebi, zaostrila nadzor meja in okrepila sodelovanje z Libijo.
Italijanske oblasti kot vzrok za zmanjšanje prihodov navajajo sodelovanje z Libijo, predvsem s tamkajšnjo obalno stražo, ki s pomočjo italijanskih ladij nadzira morje. Število prihodov naj bi se znatno zmanjšalo po srečanju italijanskega notranjega ministra Marca Minnitija z župani libijskih mest v začetku avgusta. Imenovani je pred kratkim komentiral, da je 600.000 prišlekov v Italiji po letu 2014 »epohalen trend«, ki »preizkuša meje tolerance Italije« in »ogroža demokratično tkivo«. Evropska unija se po njegovem premalo zaveda, da gre v resnici za njeno južno mejo.
Padec
Kar se dogaja v libijskem morju, je zares neverjetno, so dramatično zmanjšanje te dni povzemali italijanski mediji. Še spomladi se je zdelo, da se stvari poslabšujejo: aprila so se prihodi povečali na 22.993 v primerjavi z 19.957 v istem mesecu leto pred tem; junija se je ponovil isti trend, razmerje je bilo 23.526 v primerjavi z 22.339. Vsi so s strahom pričakovali tegobno poletje, tragično predvsem za prišleke, saj je bilo ob tolikšnem številu ljudi na begu iz Afrike zelo verjetno, da bi preštevilni, moški, ženske in otroci, potonili v morju. In razmere bi bile skrajno naporne tudi za Italijo, ki bi jih morala sprejeti v številu, ki ga ne zmore. Preobrat se je zgodil s sporazumom o sodelovanju Italije z libijskimi oblastmi za omejevanje migrantskih prečkanj Sredozemlja.
Predstavniki organizacij SOS Mediteran in Zdravniki brez meja vadijo reševanje iz vode. Foto: AP/Darko Bandic
Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je letos na italijanske obale prispelo skoraj 95.000 migrantov, to je 85 odstotkov vseh v Evropi. Po letu 2015, ko je na evropsko celino čez morje prišel poldrugi milijon ljudi, so številne evropske države zaostrile svoje politike in zaprle meje. Edina evropska strategija, ki jo je opaziti, je utrjevanje meja. Po lanskem sporazumu Evropske unije s Turčijo je tudi Italija, ki ji je EU pri tem vprašanju obrnila hrbet, spremenila pristop in poskuša zaustaviti prehode čez morje, migracije iz severne Afrike in trgovino z ljudmi. Politiko je zaostrila po junijskih lokalnih volitvah, na katerih so slavili župani populističnih strank, ki zagovarjajo protipriseljensko politiko.
Kodeks
Zmanjšanje izkrcanj v Italiji sovpada s kontroverzno odločitvijo rimske vlade o operacijah v libijskih vodah in kodeksu o ravnanju, ki določa strožja pravila za nevladne organizacije, ki rešujejo migrante v osrednjem Sredozemlju. Italija je podprla libijsko oblast in omejila humanitarne akterje, kot so Zdravniki brez meja in organizacija Save the children, ki delujejo vzdolž obale. Libijska obalna straža je razširila svoje območje delovanja v mednarodne vode – Tripoli in nevladne organizacije navajajo zelo različne podatke, za koliko navtičnih milj – in omejila dostop humanitarnim organizacijam. Italija pa v operacijah sodeluje z dvema ladjama, patruljnim plovilom in enoto za tehnično in logistično pomoč.
Julija je parlament v Rimu sprejel sporni kodeks delovanja za nevladne organizacije na območju Mediterana, kjer potekajo iskalne in reševalne operacije. Ta jim v razmerah neposredne nevarnosti prepoveduje vstop v libijske ozemeljske vode, odzivanje na telefonske klice za pomoč pri odhodu migrantov, premeščanje rešenih iz morja na druga plovila. Tri humanitarne organizacije od osmih so nazadnje sprejele omenjene pogoje, Zdravniki brez meja so zavrnili podpis dogovora z razlago, da bo imel za posledico še več trupel v morju. Po njihovem prepričanju gre za neskladje s »temeljnimi humanitarnimi načeli, kot so neodvisnost, nevtralnost in nepristranost«. Organizacija Human Rights Watch pa med drugim svari pred vračanjem migrantov v kaotično in politično nestabilno Libijo, skrbijo jih mučenja, smrtne grožnje, tudi prisilno delo. Podobno navaja tudi najnovejše poročilo visokega komisariata ZN za begunce; čeprav se je število prihodov močno zmanjšalo, so številni še vedno žrtev mrež tihotapcev v ljudmi, tvegajo zlorabe ali smrt, celo oboje. Po podatkih UNHCR je verjetnost umiranja na poti v Evropo za migrante še vedno alarmantno visoka.
Nedavnih protestov proti nasilnemu izseljevanju migrantov se je v Rimu udeležilo več sto ljudi. Foto: AP/Andrew Medichini
Medtem ko se je število izkrcanj v Italiji zmanjšalo, so se odprle alternativne poti. Povečalo se je število migrantskih prihodov v Španijo, predvsem iz severnega Maroka. Po podatkih Združenih narodov jih je, predvsem v poletnih mesecih, v Španijo prišlo približno 9000.
Volitve
Italija izraža optimizem ob zajezitvi prihodov, ob vse večjih trenjih med vlado in humanitarnimi organizacijami ter tudi obtožbah, da so nekatere sodelovale pri tihotapljenju ljudi, poziva k »vzajemnemu zaupanju«. Toda migrantska kriza hkrati močno pritiska na rimsko vlado in daje zagon populističnim opozicijskim strankam. To zadnje vznemirja tudi Unijo, gre za tretje največje evropsko gospodarstvo, parlamentarne volitve bodo v prvi polovici prihodnjega leta.
Na vrhu javnomnenjskih lestvic sta Demokratska stranka Mattea Renzija in Gibanje 5 zvezd Beppeja Grilla, oba imata podobno podporo. Politična slika pa je zelo razdrobljena, težko si je predstavljati, kdo bi čez pol leta lahko zmagal, kolikšno podporo bi sploh dobil. Pomenljiv pa je tudi podatek raziskav javnega mnenja, da voditeljem političnih strank – Renziju, Berlusconiju in Luigiju Di Maiu ob Grillu – podpora usiha. Tačas najbolj cenjen, priljubljen italijanski voditelj je Paolo Gentiloni, ki je predsednik vlade in ne voditelj stranke.