Tiskane izdaje
Berlin – Tudi nemška kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble pogosto poudarjata nujnost tesnejšega evrskega povezovanja, s tem pa prvaka nemških konservativcev morda ne razumeta »transferne unije«, ki jo je ta teden spet predlagala socialistična Francija.
Socialistična francoska vlada se zavzema za mogočnega evrskega komisarja z visokim proračunom, ki bi lahko pomagal šibkejšim evrskim državam. »Ali hočemo biti ustanovitelji nove Evrope ali njeni grobarji?« v intervjuju za nemški časopis Süddeutsche Zeitung dramatično sprašuje francoski minister za gospodarstvo Emmanuel Macron. »Status quo vodi k samouničenju, politične in gospodarske centrifugalne sile so premočne.«
37-letni nekdanji investicijski bankir je konkretiziral predloge, ki jih z zahtevo po gospodarski vladi evrskega območja predstavil že njegov predsednik François Hollande, pa tudi (francoski) član izvršilnega odbora Evropske centralne banke Benoît Coeuré. »Evrski komisar«, kot si ga predstavlja Macron, naj bi usklajeval gospodarsko, finančno in socialno politiko devetnajstih držav evrskega območja, njegovo delo pa naj bi nadzoroval evropski parlament oziroma njegov poseben dom za parlamentarne predstavnike evrskih držav. »Večji proračun, bolj verodostojna Evropa,« je ocenil francoski socialist, ki v tako finančno podprtem komisarju vidi tudi razdeljevalca investicijskih sredstev in soustvarjalca politike trga delovne sile. Več denarja naj bi bilo potrebno tudi za varovanje držav članic pred finančnimi šoki in investiranje v revnejše evrske države. Brez transferja sredstev lahko po njegovem prepričanju pozabimo na evro in evrsko območje. »Denarna unija brez finančne izravnave – tega ni! Močnejši morajo pomagati!« je dejal Macron.
Francoski gospodarski minister tudi sam priznava, da bodo njegovi predlogi od Nemčije zahtevali »prelome s tabuji« in res so nekateri nemški konservativni ekonomisti Francijo, ki je julija spet beležila rekordno brezposelnost in svojega proračuna najverjetneje spet ne bo spravila v dogovorjene okvire, že zasuli z očitki. Nemški socialdemokrati, ki sovladajo v Berlinu, so v načelu bolj naklonjeni tesnejši evrski zvezi po francoskih receptih, a je tudi predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki prihaja iz SPD, poudaril, da bi najnovejši francoski predlogi zahtevali spremembe evropskih pogodb, za katere voditelji EU nimajo apetita.
Katastrofalni predlogi
Krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel je šla še dlje in na nedavni tiskovni konferenci jasno ponazorila razlike, pa čeprav v načelu tudi sama ne nasprotuje tesnejši denarni uniji niti skupnemu proračunu omejene velikosti. Konservativna Nemčija pa si oboje lahko predstavlja le v pomoč konkurenčnosti posameznih držav. »V Evropski uniji že imamo določeno finančno izravnavo med neto plačniki in državami, ki prejemajo sredstva.« Takšna stališča so v skladu s ponavljanjem Berlina že vse od začetka evrske krize, da se morajo države v težavah postaviti na noge s strukturnimi reformami,
Socialistični Pariz si, kot kaže, raje predstavlja zalaganje revnih z denarjem ne glede na zasluge in številni nemški ekonomisti nasprotujejo. »To ne bi bil dober posel,« menijo pri časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. »Hočejo v bolj polne blagajne sosedov, svojih reformnih obljub pa Francija ne jemlje tako zelo resno.« Še bolj ogorčen je prvak münchenskega instituta Ifo Hans-Werner Sinn, za katerega so Macronovi predlogi katastrofa. »Posojila, ki jih krizne države prejemajo od nas, se ne smejo spremeniti v darila!« Če bomo šli po tej poti, bomo v Evropi dobili dvajset »južnih Italij«, svari Sinn. Evrske krizne države so že doslej izgubljale konkurenčnost, ker so postale predrage, zdaj pa naj bi to s transferjem, ki bi prinesel še višje plače in cene, še poslabšali. »S tem bi ustvarili položaj, kakršen je v novih nemških zveznih državah ali v italijanskem Mezzogiornu, permanentno financiranje od drugih, vendar brez ustanovitve skupne države.« Tako kot Sicilija, ki jo že šestdeset let subvencionira severna Italija, krizna območja nikoli več ne bi pridobila konkurenčnosti in bila obsojena na večno množično brezposelnost.
Zahteve po nasprotovanju
Nemški kritiki Franciji predlagajo, naj raje sama poskrbi za gospodarstvu naklonjene reforme. Po podatkih OECD so francoski zaposleni med najbolj produktivnimi v Evropi, z 10,5 odstotka za delo sposobnega prebivalstva pred okni uradov za posredovanje dela pa je v državi sorazmerno dvakrat več brezposelnih kot v Nemčiji. Za zaposlene je torej zelo dobro poskrbljeno in še posebej za obsežni državni aparat, brezposelni pa imajo le malo možnosti za vstop v svet dela tudi zato, ker programi službenega preusmerjanja niso zelo učinkoviti. Pri tem pa ima Francija s svojo večjo rodnostjo veliko prednost pred številnimi drugimi evropskimi državami in bi lahko s primernimi reformami v prihodnjih desetletjih celo prevzela evropsko ali vsaj evrsko vodstvo.
Vlado Françoisa Hollanda pa prej čakajo volitve in v sedanjem položaju se vladajoči socialisti ne veselijo ne ne decembrskih regionalnih ne predsedniških leta 2017. V slogu svojega najbolj znamenitega sodobnega ekonomista Thomasa Pikettyja in drugih »neokeynesijancev« so očitno prepričani, da bi šlo vsem veliko bolje, če bi le Nemci globlje segli v žepe. Vsaj največja nemška stranka pa se raje zgleduje po lastnih gospodarskih uspehih, ki so po drugi svetovni vojni po pravilu nastopili po uveljavljanju »ordoliberalne« ekonomske filozofije. Le težko si je predstavljati, da bi kateri koli voditelj unije CDU/CSU pristal na drugačno razumevanje uspešnega gospodarjenja, pa čeprav na ljubo najtesnejše zaveznice Francije. Ekonomist Hans-Werner Sinn že zahteva, naj nemška vlada takoj nasprotuje pariškim zamislim transferne unije v evrskem območju.
