V Parizu se ljudje poskušajo upirati strahu

Odkar se je Francija vmešala v dogajanje v Siriji, je bila neka napetost, pravi Petja Katanič Pedersen, Ljubljančanka, ki živi v Parizu.

Objavljeno
15. november 2015 22.00
FRANCE-SHOOTING/
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
»Ni bilo nepričakovano, da se bo nekaj zgodilo. Nihče pa ni mogel vedeti, da se bo na takšen način in na tem območju. Odkar se je Francija vmešala v dogajanje v Siriji, je bila neka napetost,« pravi Petja Katanič Pedersen, Ljubljančanka, ki z družino živi v Parizu. Pravi, da je ozračje neprijetno in da je mnoge strah pred morebitnimi novimi napadi.

Tragedija se je dotaknila slehernega prebivalca Pariza. »Naši prijatelji živijo le nekaj metrov stran od enega od barov, ki so ga napadli. Sorodniki sinovega sošolca pa so tisti bar zapustili le nekaj minut pred tragedijo, ker je bil nekdo lačen in so šli nekaj pojesti,« pripoveduje sogovornica. V Francijo, kjer njen mož dela pri OECD, se je preselila pred dvema letoma, prej so živeli v Zagrebu in Kopenhagnu.

»Domačini pravijo, da se je Pariz v zadnjih letih zelo spremenil. Ne vem, koliko ga bodo še ti dogodki. Mislim, da se bo to bolj videlo z delovnim tednom. Govori se celo o možnosti uvedbe policijske ure. Sama sem se že prej počutila precej nelagodno. Vsakič ko greš na letalo, je stresno zaradi kontrol, po tem, kar se je zgodilo na vlaku, razmišljam, ali bi sploh šla v Bruselj z njim. Z metrojem pa se že prej nisem vozila. Že nekaj časa je tako, da te ob vstopu v vsak muzej podrobno pregledajo, v vseh zgradbah, kjer so sedeži mednarodnih organizacij, je prav tako rentgenski nadzor in te dobesedno sezujejo.« Odprti so samo javni parki, vse drugo je zaprto, vsi muzeji, športne dvorane in igrišča, Disneyland. Odpovedali so prireditve. Eifflov stolp je zaprt in v temi, kar sicer ni nikoli, vedno je osvetljen, tudi ponoči. A se ljudje upirajo strahu. »Danes jih je spet več zunaj. Se pa večina strinja, da so napadalci udarili tam, kjer Francoze najbolj boli, v kvartih, kjer se največ dogaja, kjer se mladina zabava. Boli jih, da jim vzameš svobodo in njihov način vsakdanjega življenja.«

Previdnost že prej

»Že tako je življenje tukaj precej drugačno kot v Ljubljani in moraš biti bolj pozoren, da te ne okradejo. Na primer: na poti na letališče je bilo več naših prijateljev žrtev cestnih ropov, ko se nenadoma naredi gneča, ti razbijejo okna na avtu in vse poberejo ven. Mož je pred kratkim na lastne oči videl, kako so pred njim tako izropali taksi.«

Opaža, da je v družbi precej nestrpnosti. »Francija ni večkulturna na takšen način kot, denimo, Danska. Tukaj se ljudje različnih ras in veroizpovedi ne družijo med seboj in niti ne živijo v istih stanovanjskih hišah, niti ulicah. Če bi bili mi muslimani, ne bi dobili stanovanja tu, kjer ga imamo. Kvarti so zelo razdeljeni. V sosednji ulici je, denimo, cel kup supermarketov, a samo v enem kupujejo muslimani in temnopolti, v drugega, ki je 20 metrov stran, pa ne vstopijo. Ne vem, ali gre tu za kakšno nenapisano pravilo ali kaj drugega. Na Danskem smo bili pomešani. Tam smo bili tudi v letih 2005 in 2006, ko so bile objavljene Mohamedove karikature in so bile tudi grožnje na Danskem, tako da s tem živimo že dolgo, a tedaj je bilo kljub vsemu drugače.«