V poplavi mnenj je nujno slišati prave glasove

Če ni izkušnje ali (kolektivnega) spomina na vojno, morda ne more biti niti pravih predstav, kako strašno je zlo, sploh ker človečnost in sočutje nista samoumevna. Zato je v dneh, ko počez hitimo z mnenji o begunski krizi v Evropi in je veliko pozabljanja na izvor – vojno v Siriji in drugod na Bližnjem vzhodu in v Afriki –, ključno, koga poslušati in po kom se zgledovati.

V Franciji, kjer se pod brezsramno taktirko skrajne desničarke Marine Le Pen že leta krepijo nacionalistična in protipriseljenska čustva, se za dobro človeštva in mirnega sobivanja oglašajo prenekatere znane osebnosti. V ospredje postavljajo – človeka, ne najprej Francoza.

Ponuditi prihodnost

Šansonjer armenskih korenin Charles Aznavour ima dolg spomin, tudi na svoje starše prišleke v Francijo, zato je pred kratkim spet pozval Francoze, naj dajo migrantom – prihodnost. Treba jih je, kot je izjavil za RTL, integrirati, jim poiskati prostor za bivanje, tudi delo, in jim zagotoviti normalno življenje. »Zelo sem prizadet in me boli, ko jih vidim, kako hodijo s svojimi otroki, izgubljeni,« je pred kratkim dejal še v pogovoru za AFP. Tokratni poziv 91-letnega pevca, skladatelja in diplomata ni prvi: da bi bilo treba pripadnike manjšin, ki so ogrožene v Iraku in Siriji, sprejeti in jim pomagati zaživeti na podeželju, v malone mrtvih francoskih vaseh, je predlagal že lani. Ljudje, ki so zdaj na begu – med njimi so zdravniki, peki, mehaniki ... – bi, kot verjame, lahko oživili prenekatere izpraznjene konce. Morda bi tam spet odprli vrtce, šole, pošte.

K pomoči beguncem, moralni in konkretni, so že poleti glasno poklicali tudi drugi francoski umetniki, kot so Juliette Binoche, Omar Sy, Virginie Despentes, Jean-Louis Trintignant, Cédric Klapisch, Arnaud Desplechin in še kdo. Več kot 220 se jih je podpisalo pod javno pismo, objavljeno v Télérami in naslovljeno na županjo Pariza Anne Hidalgo. V njem so izrazili ogorčenost nad tem, v kako nevzdržnih razmerah živi v francoskem glavnem mestu na stotine imigrantov. »Globoko šokirani«, kako zelo so »kršene vrednote republike pa tudi ženevska konvencija o beguncih in splošna deklaracija človekovih pravic«, so predlagali, da bi v Parizu čim prej postavili »Hišo migrantov«, ki bi bila prva in začasna sprejemna postaja – takoj ob prihodu prišlekov v Pariz in pred njihovim odhodom v sprejemne centre za prosilce za azil. V Hiši naj bi jim zagotovili dostojanstveno bivanje, tam naj bi si v miru odpočili, dobili vse potrebne informacije – tudi o azilu –, premislili svoje življenje in se zatem odločili, kako naprej: ostati v Franciji ali oditi proti kateri drugi državi EU. Ne pa da na stotine ljudi tudi mesec dni po prihodu v Pariz še vedno spi na pločnikih, mnogi med njimi so popolnoma izčrpani od dolge poti v Evropo in hudo bolni, celo nosečnice so med njimi in prav tako otroci ... Županja se je na pismo takoj odzvala z besedami, da zagotavljajo streho nad glavo že 30.000 prišlekom na dan in jo bodo tudi novim, pobudo pa je predala še vladi, ki je prav tako obljubila, da bo poskrbela za dodatnih 11.000 mest.

Kakor poleti so se številni francoski umetniki spet sočutno zdrznili pred dnevi, ko so svet obšle fotografije utopljenega begunskega dečka. Šestinšestdeset se jih je s solidarnostnim podpisom že zavezalo, da bodo finančno pomagali beguncem prek organizacij, ki se ukvarjajo z begunsko problematiko. V Franciji jih je veliko: Cimade, France Terre d'asile, la Ligue des Droits de l'homme in mnoge druge. Umetniki jim bodo po novem nakazovali svoj honorar.

Blišč in beda

Naj so prizori bede ljudi, ki so pribežali pred vojnami, diktaturami in revščino, v Evropi in bleščečem Parizu še tako žalostni, se politika nanje odziva počasi, kaotično in po svoje: francoska skrajna desnica, denimo, agresivno in glasno. Prišleki so od nekdaj njeni grešni kozli. Zato je pomembno poslušati pametne glasove in jih slišati, ko kličejo k sobivanju.