Tiskane izdaje
Barcelona — Katalonci so danes pokazali, kako svoboden in pogumen narod so. Strnjene množice, ki so s svojimi telesi varovale volišča pred španskimi represivnimi organi, so vsemu svetu sporočile, da znajo ostati mirni in pogumni tudi v težkih razmerah.
Ščitili so pravico do glasovanja, zgledno so branili demokracijo. Španska policija se je nad mirne in dobro organizirane množice - ki so od devetih dopoldne do osmih zvečer varovale volišča, da bi lahko Katalonci glasovali o svoji prihodnosti: Naj Katalonija postane neodvisna republika? - znesla z nasiljem. Ranjenih je več kot 760 ljudi, mnogi med njimi huje. Tudi materialne škode je po šolah, koder je razsajala, ogromno. Glasovanje je potekalo v zelo težkih razmerah, kakšnih 400 volišč so morali zapreti že do šestih dopoldne, vendar je katalonska vlada pozivala Katalonce, naj se odpravijo v šole, kjer so še imeli volilne skrinjice. Po vseh kršitvah človekovih pravic in svoboščin se bo morala osrednja vlada v Madridu, kot so bili danes odločni v katalonski vladi, zagotovo zagovarjati pred (mednarodnimi) sodišči.
Neredki v Kataloniji se že sprašujejo, ali bo po vsem tem škandalu, ki ga je lahko spremljal ves svet, španski konservativni premier Mariano Rajoy odstopil in kaj bo naredila Evropa. Kot pozivajo z različnih strani, tudi Albano Dante Fachín, generalni sekretar katalonskega Podem, se bo morala prav tako izreči Evropska unija. »Ne sme biti dileme, na čigavo stran se je treba postaviti, nasilje ni nikoli izgovor.«
Že danes popoldne in zvečer, ko še preštevajo glasovnice, so Katalonci preplavili mnoge trge in razposajeno vzklikali: »Neodvisnost!« tudi pred katalonsko vladno palačo, od koder jih je pozdravil politični vrh. Iz palače Moncloa v Madridu je Špance med tem nagovoril premier Mariano Rajoy, tudi z besedami o nezakonitosti katalonskega referenduma in demokratičnosti španske države.
Umiranje demokracije
Prvi oktober se bo v zgodovino Katalonije in Španije zapisal kot zgodovinski dan: šel bo v anale. Kar se je zadnje tedne, ta konec tedna in sploh danes dogajalo v Kataloniji, nas mora skrbeti: v srčiki Evrope umira demokracija. Zato ne more biti čudno, da si politična Katalonija želi stran, v neodvisnost.
Katalonski volivci – volilnih upravičencev je bilo 5,3 milijona – so danes na referendumu odgovarjali na vprašanje, ali naj Katalonija postane neodvisna država v obliki republike. Sanje so prastare, civilnodružbeno in politično se krepijo zadnjih sedem let, odkar je ustavno sodišče v Madridu poseglo v novi katalonski statut o avtonomiji.
Strah, grožnje, nasilje, kibernetska vojna
Zadnje dneve je bilo v Barceloni čutiti veliko strahu, ali bodo sploh lahko glasovali, saj so iz Madrida ves čas prihajala svarila in grožnje, da nezakonitega in prepovedanega referenduma ne bo in da bo konservativna vlada Mariana Rajoya posegla po vseh sredstvih, da ga onemogoči. Zaskrbljenost in negotovost se je na ulicah prepletala z veseljem, takšna je pač Katalonija, in z upanjem, da osrednja oblast pred očmi svetovne javnosti morda nad volivce le ne bo poslala nacionalne policije in civilne garde.
Danes takoj zjutraj se je ponekod v Barceloni in po drugih mestih pokazalo nasprotno, do konca dneva je bilo ranjenih več kot 760 ljudi, veliko med njimi huje in tudi med tem, ko je španska policija nasilno vstopila v volišča in odnašala volilne skrinjice. Čeprav so gumijasti naboji v Kataloniji zakonsko prepovedani, je španska policija z njimi streljala po množici. Ni nepomembno, da je imela tudi katalonska policija navodila, naj poskuša fizično preprečiti glasovanje, a se je, kot je bila že napovedala, držala svoje osnovne naloge: ohranjati javni red in mir.
Zasedbe šol
Ker se je katalonska vlada takšnega nasilnega španskega scenarija bala vnaprej, so neredki zagovorniki ljudskega glasovanja že v petek »zasedli« nekatera volišča: šole, kjer so za otroke in odrasle potekale različne dejavnosti, od koncertov do branj in delavnic. Mnogi so v njih prespali tudi s sobote na nedeljo, spet tretji so se danes že ob peti uri zjutraj začeli v dežju zgrinjati pred vrati volišč – in bi tako po potrebi s svojimi telesi preprečili policiji, da bi zapečatila vrata ter prevzela skrinjice in glasovnice (te so bile, kot je slišati, skrite celo po domovih). Množica ljudi je bila tudi pred voliščem Cotxeres de Sants, kamor je malo pred deveto uro prispela delegacija mednarodnih opazovalcev, ki jih je vodil nekdanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Potem ko smo sprva mislili, da so težave z dostopanjem do volilnih seznamov samo tehnične narave, povezane z novimi računalniki, se je po pol ure izkristaliziralo, da je internetni dostop do registra blokirala španska stran.
Dimitrij Rupel je »poseg španske države v demokratični proces« za mednarodne medije komentiral z besedami, da nad manevrom ni razočarana le množica, ampak tudi delegacija opazovalcev.
»Kibernetska vojna« je trajala kar nekaj časa, preden se je glasovanje, sprva zelo počasi, le vzpostavilo: zgodaj popoldne je bilo nato odprtih 96 odstotkov volišč po Kataloniji. Čeprav so ljudje čakali ure in ure, da so lahko oddali svoje glasove, so pred volišči ostajali mirni, prostovoljci so jih, vsaj v Cotxeres de Sants, denimo, vedno znova spodbujali, naj ostanejo potrpežljivi, in zato so peli. Lističe so v skrinjico spuščali tudi precej čustveno, s poljubi in ob aplavzu. A ko je v določenem trenutku med njimi završalo, da je v bližini guardia civil, civilna garda, so prostovoljci, ki so bedeli nad glasovanjem, nemudoma segli po skrinjicah in pospravili tudi volilne lističe, da bi jih skrili pred špansko paravojaško policijo. Videti je bilo pretresljivo, sploh ker je množica volivcev začela ob tem peti katalonske pesmi … Težko je v resnici verjeti, da se to dogaja sredi Evrope: da mora biti ljudi strah, ker glasujejo, in da so bili nekateri tudi žrtve policijske represije. Skrbi pred morebitnim španskim zaseganjem referendumskega materiala je bilo spet veliko zvečer, ko so se volišča zaprla in so bile skrinjice polne. Že okrog šestih popoldne je policija vstopila v kakih 90 šol, da bi jih zasegla, ljudje so jih pograbili in bežali iz prostorov.
Očitne razlike
Popoldne so bile vrste pred volišči resnično dolge. Po besedah Martíja Estrucha iz Diplocata (Katalonskega sveta za javno diplomacijo) so jih sprva pričakovali kake tri milijone, tako tistih, ki so za neodvisno Katalonijo, kot onih, ki so proti, a verjamejo, da imajo pravico glasovati. Potem ko so se v petek še zadnjič pred današnjim glasovanjem na množičnem zboru povezali independentisti, so se v soboto zvečer pred mestno hišo v Barceloni zbrali unionisti.
Razlika med prvimi in drugimi je očitna: za prve visi na mestni hiši napis v katalonščini »Več demokracije«, drugi so ga v soboto ponoči hoteli strgati ob prepevanju falangističnih pesmi in vihranju frankistične zastave. Prvi imajo samo mir (Katalonci nimajo, recimo, niti kakšne teritorialne obrambe, kot smo jo imeli pri osamosvajanju Slovenci), druga stran je v bistveno drugačnem položaju.
A na dolgi rok lahko vedno zmaga samo mir. Se še vedno tako tiha Evropa res ne zaveda, da je katalonski problem preresen, da bi lahko bil samo španski tabu?
Če se bo po preštetih glasovih današnjega referenduma pokazalo, da je »zmagala neodvisna republika«, potem bo katalonska vlada v 48 urah razglasila neodvisnost. Če bi pretehtal ne, potem bi vlada Carlesa Puigdemonta odstopila in je pričakovati predčasne volitve. Ob vseh španskih kršitvah (mednarodnih) listin in pogodb, ki so se proti Kataloncem dogajale v zadnjih tednih, dnevih in posebno danes, bo tudi ogromno tožb.
