V sporu z Evropo, vse dlje od Nata

Povsem lahko si predstavljam, da se bo Turčija srednjeročno »poslovila od Nata«, je ta teden, po že kar nekaj časa trajajočih polemikah in prepirih med Nemčijo in turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, izjavil za obrambo in zunanjo politiko zadolžen poslanec nemške vladajoče stranke CDU Roderich Kiesewetter.

Ali se bo to v doglednem času res zgodilo in ali bo Zahod z ZDA in EU na čelu res postopno izgubil zanj desetletja zelo pomembno islamsko demokracijo na vratih vse bolj eksplozivnega Bližnjega vzhoda, je vprašanje. Dejstvo pa je, da se odnosi med Evropo, Natom in Ankaro od nastopa izrazito avtoritarnega turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana »rapidno« slabšajo in da se Turčija, kot je ta teden na redni letni konferenci z veleposlaniki EU v Bruslju dejal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, »z ogromnimi koraki oddaljuje od Evrope«. Turškemu predsedniku je očital, da si prizadeva vso odgovornost za slabe odnose med EU in Turčijo na vsak načine zvrniti na Evropsko unijo, ker bi mu očitno prišlo prav, če bi krivdo za konec pogajanj lahko naprtil Bruslju.

Vendar problem v pristopnih pogajanjih po Junckerjevih besedah ni Turčija, ampak po lanskem vojaškem puču uveden »sistem Erdoğan«, ki onemogoča vstop Turčije v Evropsko unijo.

Nemško-turške zamere

Podobno ostro, morda bi lahko rekli, da celo načrtno (kot da bi Erdoğan namerno izbral v EU dovolj močno nemško kanclerko Angelo Merkel, ob kateri lahko predvsem za notranjepolitično rabo razkazuje svojo »moč in pogum«), se zadnje čase zaostrujejo tudi turško-nemški odnosi. Erdoğan si je v odnosih med državama, ki ju veže dolga zgodovina sodelovanja, dovolil tako rekoč vse. Od prepovedi obiska nemškim parlamentarcem v turškem Natovem oporišču Incirlik, kjer imajo Nemci svoja letala in vojake, do obračunavanja z nemškimi kabaretisti, zapiranja novinarjev in maščevanja nad v Nemčiji živečimi oporečniki proti njegovemu režimu, vrhunec vsega pa je bilo nedavno direktno vmešavanje v nemške jesenske parlamentarne volitve, na katerih je v Nemčiji živečim Turkom prepovedal glasovati za točno določene nemške stranke, vključno s tremi največjimi, CDU, SPD in Zelenimi.

Spor se je tako zaostril, da je nemški zunanji minister Sigmar Gabriel, čigar ženi so po novem turško-nemškem zapletu ob aretaciji v Španiji priprtega nemškega pisatelja turškega rodu Doğana Akhanlıja grozili celo po telefonu, obtožil Erdoğana, da »Turčijo spreminja v nedemokratično državo« in da leto dni po nesrečnem vojaškem puču proti sebi »zdaj sam izvaja svoj puč«.  Angela Merkel, ki je že sredi volilne kampanje, je do zaostrovanja odnosov s Turčijo za zdaj še nekoliko bolj prizanesljiva. Na vprašanje, ali si še lahko predstavlja »normalne odnose s Turčijo pod vodstvom Erdoğana«, je ta teden na tiskovni konferenci odgovorila, da bo Nemčija to »vedno znova poskušala« in da so »redko izčrpana prav vsa sredstva«. Kljub temu je napovedala, da njena vlada ne bo dala soglasja za razširitev pogajanj o carinski uniji s Turčijo in da je po njenem zaradi turškega kršenja pravil pravne države prezgodaj tudi za uveljavitev vizumskih olajšav, o katerih se je z Ankaro dogovorila ob sklenitvi tako imenovanega begunskega sporazuma. 

Soliranje v Natu 

Vse te napetosti med Evropo in Erdoğanom se zaradi njegovih poskusov, da bi Turčijo spremenil v močno regionalno silo, postopno že prenašajo tudi v Nato. Ne le zaradi očitkov, da Turčija predvsem zaradi Erdoğanovega vse bolj očitnega kršenja načel pravne države ta trenutek kot članica zavezništva ne izpolnjuje več niti tistih temeljnih zahtev, ki jih Nato kot demokratična vojaška zveza zahteva od vseh kandidatk za vstop v zavezništvo, ampak tudi zaradi vse bolj očitnih razhajanj med njo in nekaterimi ključnimi članicami. Sirski konflikt, v katerem Ankara predvsem zaradi »kurdskega vprašanja« igra bistveno drugačno igro od Washingtona, in Erdoğanovo spogledovanje s Putinovo Rusijo sta le dva najbolj očitna primera.  Toda še bolj od tovrstnega soliranja po oceni analitikov vzbuja skrb Erdoğanova »korak za korakom napredujoča militarizacija« turške zunanje politike, s katero Turčija v regiji vse bolj uveljavlja koncept tako imenovane »trde moči«.

Ankara ima kot druga najmočnejša vojaška sila v zavezništvu za to vse pogoje, dodatno okrepljena vojaška moč države pa bi Erdoğanu, kot je pred časom za FAZ povedal nekdanji turški oficir Metin Gürcan, lahko izjemno koristila tudi notranjepolitično. Odnosi med njegovo vlado in vojsko so namreč zaradi na tisoče aretiranih oficirjev po lanskem spodletelem vojaškem puču napeti, zato bi jih Erdoğan po mnenju opazovalcev lahko razelektril tudi z vključitvijo »očiščenega« vojaškega vrha v svoje zunanjepolitične načrte in z okrepljeno vlogo vojske v turški zunanji politiki.

Napovedi, da bo Turčija zgradila svojo letalonosilko, so najbrž že eden izmed znakov tovrstne militarizacije turške zunanje politike, ki je močno angažirana v sirski krizi, zadnje čase pa svojo vojaško prisotnost širi tudi v vzhodno Afriko. Po vzpostavitvi turškega vojaškega oporišča v naftno bogatem Katarju je namreč slišati, da nameravajo turške oborožene sile svojo vojaško bazo kmalu odpreti tudi v Somaliji.