Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenijo te dni razburjata primera domnevne evtanazije na ljubljanski nevrološki kliniki. Pri nas je evtanazija prepovedana, v treh evropskih državah pa je zakonita. V Švici je prav tako prepovedana, a proti plačilu nudijo pomoč pri samomoru. Koliko stane takšna smrt?
Pomoč pri samoru v Švici poznajo že od leta 1942. To pomeni, da lahko švicarski zdravniki predpišejo smrtonosne droge Švicarju ali tujcu in nato ta prevzame aktivno vlogo pri njihovem upravljanju. Zakonodaja torej zagotavlja sredstva za samomor. Zdravnikova »asistenca« pri samomoru je dovoljena tudi v petih ameriških zveznih državah: Oregon (od leta 1994), Washington (2008), Montana (2009), Vermont (2013) in New Mexico (2014).
Švica: več klinik za samomor, evtanazija prepovedana
Švicarski kazenski zakonik razume pomoč pri samomoru za zločin le, če je motiv sebičen – denimo, da nekdo zaradi smrti pridobi osebno korist. Prav zato je Švica v zadnjih letih postala glavna destinacija tako imenovanega samomorilnega turizma. Vsak samostojen, razumen posameznik pri polni zavesti se lahko odpravi tja in poišče pomoč pri samomoru. Če izpolnjuje pogoje, lahko dovolijo samomor tudi psihično bolni osebi, v primeru neozdravljive, dolgotrajne, resne duševne okvare.
V Švici delujejo vsaj štiri organizacije, ki zagovarjajo pravico do dostojne smrti in so pomoč pri samomoru pripravljene nuditi tudi tujcem, a se velika večina tujih državljanov zateče v »kliniko« Dignitas, ki obstaja od leta 1998. Svojim strankam zagotavljajo smrtno dozo barbituratov, ki jih morajo vzeti sami. Zainteresirani morajo plačati članarino, se posvetovati z dvema zdravnikoma, pri Dignitasu pa nato preverijo njihovo zdravstveno stanje (s pomočjo izvidov). Če ocenijo, da je neozdravljivo bolan, mu zdravnik napiše recept za določeno zdravilo. Postopek priprav traja vsaj tri mesece, ko se konča, se samomor zgodi v treh do štirih tednih. Osnovni stroški znašajo 160 evrov pristojbine in 65 evrov letne članarine. Če se oseba odloči za pomoč pri samomoru, mora plačati še 8614 evrov, če Dignitas poskrbi za pogreb in urejanje upravnih obveznosti, oziroma 5742 evrov, če za to ne poskrbi.
Po smrt največ Nemcev, a tudi en Slovenec
Kot lahko razberemo z Dignitasove spletne strani, so do leta 2013 pri samomoru pomagali 1701 osebi. Največ pacientov je bilo iz Nemčije (804), Velike Britanije (244), Francije (159) in Švice (150). Leta 2012 so imeli tudi slovenskega pacienta. Podatki za leto 2014 še niso dostopni, na Dignitasu pa nam niso hoteli odgovoriti, ali so lani obravnavali tudi Slovence. So pa sporočili, da v javnosti prevladuje napačna miselnost, da je Dignitas klinika: »Tukaj ni zdravnikov in medicinskih sester, ni urgence, ni namestitvenih kapacitet za paciente, kjer bi lahko ležali dneve in tedne in za katere bi skrbeli.«
Druga zmota, ki jo imajo ljudje o Dignitasu, pa je, da ta nudi evtanazijo. To ni res, saj je to v Švici prepovedano. »Kar pa je možno v Švici je – pomagati pri samomoru.« To je samomor, pri katerem vsak posameznik sam, z lastnimi dejanji, določi konec trpljenja. Kar pa je najpomembneje, trdijo pri Dignitasu, da posameznika ne pustijo samega, ampak umre v prisotnosti svojih sorodnikov in prijateljev.
»Dignitasov cilj ni, da bi ljudje z vsega sveta prihajali v Švico, ampak da bi tudi ostale države spremenile zakonodajo in vanjo vključile rešitve s področja prenehanja življenja, tako da bi državljani imeli pravo izbiro in jim ne bi bilo treba postati 'samomorilni turist' (ki je grozljiva beseda – v resnici so te osebe 'svobodni turisti' ali pa' samoodločajoči se turisti'!). Temeljni cilj Dignitasa je, da nekega dne ne bi obstajal več, ker bi ljudje lahko svojo voljo uresničili doma in ne bi potrebovali združenja, kot je Dignitas,« nam je razložil Silvan Luley, ki deluje v njegovem vodstvu.
Bernhard Sutter iz švicarske organizacije EXIT nam je sporočil, da pri njih ne pomagajo tujcem, k smrti iz usmiljenja pa pomagajo okrog 450 Švicarjem na leto. Iz EXIT − A.D.M.D. Suisse romande pa so nam prav tako sporočili, da ne sprejemajo tujcev. Pomagajo lahko le osebam, ki živijo v Švici, saj nimajo prostorskih kapacitet, ki bi namestile tujce.
Nizozemska: po smrt v mobilno kliniko
Evtanazijo so pred trinajstimi leti kot prvi legalizirali na Nizozemskem. V zadnjih letih naj bi se za evtanazijo odločilo okrog 2000 oseb na leto, leta 2010 jih je bilo največ, in sicer 4050. Pacientovo prošnjo pregledata vsaj dva zdravnika ter revizijska komisija, ki vključuje pravnika in medicinskega etika. Če jo odobrijo, sprožijo evtanazijo. Leta 2004 je Nizozemska sprejela Groningenov protokol, ki določa kriterije, pod katerimi je možno evtanazirati otroke, mlajše od enega leta. Evtanazija je prepovedana za mlajše od 12 let, a navadno ne preganjajo zdravnikov, če so spoštovali prej navedene pogoje.
Iz nizozemske mobilne klinike Levenseindekliniek so nam odgovorili, da so od svojega odprtja marca 2012 evtanazirali 397 ljudi. Njihov predstavnik Koosvan Wees pravi, da so lani dobili več kot tisoč prošenj za evtanazijo, a so pomagali zgolj relativno majhnemu številu. Kot pravi Wees: »Večina ljudi ne izpolnjuje kriterijev iz nizozemskega zakona o evtanaziji: da gre za neznosno in neozdravljivo bolezen, da je zdravljenje brez druge razumne alternative, da ima pacient jasno in avtonomno željo.«
Belgija: evtanazija tudi za otroke
Belgija je kot druga evropska država legalizirala evtanazijo, prav tako leta 2002. Od takrat so evtanazirali približno 1400 posameznikov na leto; rekordno število evtanaziranih je bilo predlanskim, ko so obravnavali 1807 primerov. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za evtanazijo, so − podobno kot pri nizozemski zakonodaji − razsodnost, sposobnost izražanja volje, prostovoljnost. Želja mora biti zapisana. Zdravnik se mora posvetovati z drugim zdravnikom in pacientovo družino. Med pacientovo zapisano željo in izvedbo evtanazije mora preteči vsaj mesec dni. Decembra 2013 je belgijski senat izglasoval širitev evtanazijskega zakona tudi na neozdravljivo bolne otroke, kar pomeni, da je to prva država, ki je dovolila otroško evtanazijo brez starostne omejitve.
Jacinta De Roeck iz belgijske organizacije LEIF pravi, da »v Belgiji zakonodaja o evtanaziji, pa tudi zakonodaja o pacientovih pravicah ponuja mnogo možnosti.« A veliko pacientov zmotno misli, dodaja, da lahko do evtanazije pridejo s preprosto željo in po hitri poti, kar pa ni res. »Od oseb, ki so nas kontaktirale, je bilo približno pet primerov, ko so osebe dodatno kontaktirale svojega zdravnika in še enega zdravnika, da bi se podrobneje pogovorili o želeni evtanaziji; a to ne pomeni, da so se odločili zanjo, gre le za začetek dolgotrajnega procesa. Zakon zahteva veliko dogovarjanja, preden nekomu dejansko odobrijo evtanazijo.« Odkar so odprli informacijsko točko v oktobru 2014, jih je obiskalo približno 70 ljudi. Poudarja, da v Leifu ne »vbrizgajo« evtanazije, nudijo zgolj informacije o njej.
Luksemburg: doslej evtanazirali 19 oseb
Tretja evropska država, ki dovoljuje evtanazijo, je leta 2009 postal Luksemburg. Neozdravljivo bolni ljudje (fizično ali psihično) lahko končajo življenje po tem, ko dobijo dovoljenje dveh zdravnikov in strokovne komisije. Dovoljena je odraslim, ki so razsodni, in svojo željo izrazijo pisno. Če se evtanazija opravi, mora zdravnik v osmih dneh obvestiti nacionalno komisijo za nadzor, ki preveri, ali je vse potekalo v skladu z zakonom.
Za evtanazijo lahko prosijo tudi tujci, ki imajo osebnega zdravnika v Luksemburgu, saj zakon ne pozna nobenih ovir, kar se tiče državljanstva ali stalnega bivališča. A zakon narekuje, da mora zdravnik dalj časa zdraviti pacienta. Med letoma 2009 in 2012 so v Luksemburgu skupno evtanazirali 19 oseb.
***
Revoltirana anketa
Ali bi podprli uzakonitev evtanazije v Sloveniji? Sodelujte v novi Revoltirani anketi in utemeljite svoj odgovor.
