Tiskane izdaje
Atene − Dva dni po »zgodovinskem« referendumu je ta na razgretem atenskem asfaltu že skoraj pozabljen. Grki in Grkinje nestrpno pričakujejo odziv evropskih uradnikov in mednarodnih finančnikov na jasno izkazano politično voljo, hkrati pa so se veliko bolj kot s politiko primorani ukvarjati z vprašanjem preživetja.
Devetindvajsetletna Eva Apostolu je že pred leti končala študij informacijskih sistemov in bibliotekarstva. Obožuje knjige in računalnike; odkar ve zase, je brala in tipkala, pove v skoraj praznem lokalu ob vodilni atenski nakupovalni ulici Ermou. Na nedeljskem referendumu ni mogla glasovati, saj je morala delati. Žal ji je, pravi, a ni imela izbire. Suvereni grški OXI, ne, jo je zelo razveselil, saj je že skoraj izgubila upanje v ljudi okoli sebe, ki so jih v zadnjih letih preplavili obup, apatija in depresija. Upa, a nič več kot to, da bo referendumski rezultat Grčijo končno začel vleči iz živega blata.
»Odkar sem končala študij, iščem redno službo. Svoj življenjepis sem poslal na nešteto naslov. Vsi mladi izobraženci počnemo isto, odgovorov pa seveda ne dobimo. Oziroma jih ... V najboljšem primeru nam uspe najti začasno službo v lokalu. Tudi meni jo je. Delam veliko, plačana sem malo, a lahko vsaj preživim, ne morem pa delati nikakršnih načrtov za prihodnost. Ne pritožujem se, ne razumite me narobe, ogromno ljudi v tej državi je v bistveno slabšem položaju od mene,« je Eva brez podvprašanja nadaljevala svojo pripoved.
Mlada intelektualka, ki se boji, da se nikoli ne bo mogla preživljati s svojim strokovnim znanjem, bi rada odšla v tujino. To je storilo ogromno njenih prijateljic in prijateljev. Soliden del generacije, ki je prva, ki živi slabše od svojih staršev. Bistveno slabše. »Najhuje je, ker dobro vem, da bo le še slabše. Nikamor se ne da obrniti, drug drugemu pa ne moremo lagati ali kar takole, na slepo, verjeti v odrešitev. To je najbolj nevarno,« je Eva dodala sredi vročega atenskega dopoldneva.
Brez kakršnega koli dela je 60 odstotkov mladih Grkov. Evina zgodba je, ironično, tako rekoč zgodba o uspehu.
Brez prihodnosti
Nekaj ulic stran, na ulici Nikos, je gospa M. v svoji lekarni skrbno urejala preostale zaloge. Zapovrstjo sem obiskal šest lekarn in v vseh šestih so se lekarnarji in farmacevti pritoževali nad vse večjim pomanjkanjem določenih zdravil, težavami s plačevanjem in strahom pred popolnim ekonomskim kolapsom. Grške lekarne − dvomim, če v kateri svetovni prestolnici obstaja več lekarn na število prebivalstva kot v Atenah − so specifične. V njih je mogoče neposredno dobiti številna zdravila, ki jih je mogoče drugod po Evropi dobiti le na recept. Lekarnarski posel je dolga leta cvetel, danes pa je eden izmed realnih pokazateljev razmer v gospodarstvu. Zdravil zmanjkuje ali pa so predraga, da bi si jih ljudje lahko privoščili. Poleg tega Grčija tako rekoč nima svoje farmacevtske industrije − večinoma proizvaja generična zdravila, a tudi zanje mora glavnino surovin uvoziti.
»Nisem jezna ... Šokirana sem. Takšnega referendumskega rezultata nisem pričakovala. Mislila sem, da se bodo Grki odločili za dogovor s trojko. Tako sem razmišljala kot lastnica lekarne. To ni moje politično prepričanje. V težkih časih ljudje postanemo še bolj oportunistični, mar ni tako?« se je zasmejala gospa M., ki se ni hotela predstaviti s polnim imenom. Tudi ona je naveličana medijskih zgodb o lenih Grkih in prihajajoči apokalipsi, zato pravi, da v »tej igri noče sodelovati«. Vseeno je nadaljevala: »Če se Cipras in Merklova ne bosta hitro dogovorila, in bojim se, da se ne bosta, bodo banke ostale zaprte. Naslednji korak je rezanje naših prihrankov v bankah. Bogati ljudje so iz države odnesli milijarde in milijarde evrov. Moji skromni prihranki pa so še vedno v grški banki. A ta banka je − kot vse druge − zaprta. Do svojega denarja, za katerega sem trdo delala vse življenje, ne morem. In danes tudi dvomim, da bom ta denar sploh še kdaj videla,« je ogorčeno nadaljevala lastnica lekarne v središču grškega glavnega mesta.
V šahu
»Grški proti bo imel kratkoročne in dolgoročne posledice. Tako za Grčijo kot za Evropo. Sirizi se je zmanjšal pogajalski manevrski prostor, saj nam je ljudstvo jasno pokazalo, česa si ne želi. Imamo velikansko odgovornost. Hkrati mora Evropa spoznati, da ne uničujoči varčevalni politiki ni več le odločitev grške vlade, ki so jo razumeli v ideoloških okvirih. To je odločitev grškega ljudstva in bi morala imeti veliko večjo vrednost,« je nadaljeval Karicis in dodal, da morajo zdaj grške oblasti pazljivo spremljati vse signale iz Bruslja in tudi drugih evropskih prestolnic, katerih mnenja o »reševanju« grške krize so različna.
»Močno upam, da bosta solidarnost in logika prevladala nad ekonomsko dogmo in željo po maščevanju. Samo od Evropske centralne banke je odvisno, kdaj se bodo spet odprle banke in kdaj se bo ponovno zagnalo grško gospodarstvo. Dejstvo je, da nas imajo v šahu. Dejstvo je tudi, da smo med pogajanji naredili kar nekaj korakov nazaj, a nas niso upoštevali. Posledica je bil referendum. Grki so nam jasno dali vedeti, da še enega koraka nazaj ne smemo narediti. Upam, da to ni izbira med hitro in počasno smrtjo,« je zaključil Karicis.
