Konservativci upravičili vlogo favorita

Včerajšnje lokalne volitve v Združenem kraljestvu so postregle s predvidljivim izidom, občutnim povečanjem moči konservativne stranke in s slabo predstavo opozicije. V Angliji, Walesu in na Škotskem so torijci zabeležili znatne uspehe, in s tem upravičili vlogo absolutnega favorita na prihajajočih predčasnih parlamentarnih volitvah.

Izbiranje predstavnikov lokalnih odborov in nekaterih županov ne bi bilo vredno večje pozornosti, če Britancev že čez pet tednov ne bi čakale nove, bistveno bolj pomembnejše volitve. Javnomnenjske ankete vladajoči konservativni stranki Therese May 8. junija napovedujejo gladko zmago in občutno povečanje večine v britanskem parlamentu. Predvolilna kampanja je v polnem teku, lokalne volitve, ki so po naključju sovpadle z njenim uvodom, pa so tako za vladajočo kot za opozicijske stranke predstavljale nekakšne vrste generalko.

Čeprav se je štetje glasov v večini od 88 volilnih okrožij zavleklo pozno v petek, je bilo že zjutraj jasno, da je bila za konservativci uspešna noč. Izide so analitiki proglasili za največjo volilno zmago katere koli vladajoče stranke po letu 1974. »Konservativci so na državni ravni daleč pred laburisti,« je razplet volitev za BBC komentiral John Curtice, profesor z univerze Strathclyde. Največja opozicijska stranka je morala priznati, da so javnomnenjske ankete, ki že dalj časa kažejo na občutno premoč torijcev, tokrat pravilno napovedale razpoloženje volilnega telesa. Vodstvo laburistov z Jeremyjem Corbynom na čelu je kmalu po zaprtju volišč podpornike poskušalo pripraviti na razočaranje, z razlago, da volitve potekajo v »posebnih okoliščinah« in da bo dober rezultat, ki ga je stranka dosegla leta 2013, težko ponoviti.

Odtekanje glasov

Toda težava ni bil le nadpovprečen rezultat pred štirimi leti. Stranka se je, sodeč po delnih izidih, slabo odrezala tudi v nekaterih »varnih« okrožjih v Angliji, kjer ji konservativci desetletja niso mogli do živega, ter v Walesu in na Škotskem, kjer je med drugim izgubila večino v Glasgowu, enemu od tradicionalnih osrčij delavskega glasu. Škotska narodna stranka (SNP), ki je laburiste spodrinila z mesta največje stranke v mestnem odboru, a ni osvojila večine, je priznala, da se podpora konservativcev povečuje tudi na Škotskem. »V prihodnjih tednih bomo morali nekaj storiti glede tega,« je v odzivu na delne izide dejal poslanec in nekdanji vodja SNP Alex Salmond.

Upad podpore laburistom in SNP je bil bolj ali manj pričakovan, večje presenečenje pa je predstavljal slabši rezultat liberalnih demokratov, ki se nadejajo, da bodo s proevropsko držo torijcem in laburistom junija odvzeli vsaj nekatere od volivcev, ki so nasprotovali brexitu. Stranka, katere članstvo je v zadnjih tednih poskočilo na rekordno raven, v ključnih okrožjih ni uspela proizvesti prepričljivejših dosežkov. Kaj to pomeni za njene načrte, ni povsem jasno. Povsem možno je, da svojega rezultata na junijskih volitvah ne bo bistveno izboljšala.

Žrtev lastnega uspeha

Še v slabšem položaju se je znašla evrofobična britanska stranka neodvisnosti (Ukip), za katero je kazalo, da bo na lokalni ravni utrpela najhujši poraz v svoji zgodovini. V okrožjih Linconshire in Essex, denimo, Ukip ni uspel ubraniti niti enega mesta v lokalnih odborih. Njene glasove so tako rekoč v celoti absorbirali konservativci. Suzanne Evans, vodja stranke, je po poročanju londonskega Evening Standarda priznala, da je bila ta na nek način »žrtev lastnega uspeha«, s tem ko je dosegla edini politični cilj, referendum o izstopu Združenega kraljestva iz EU. Katastrofalen rezultat na lokalni ravni, kjer je Ukip vedno beležil razmeroma visoko podporo, bo še poglobil ugibanja o tem, ali bo stranka sploh preživela junijske predčasne volitve. Na zadnjih leta 2015 je zanjo glasovalo skoraj štiri milijone volivcev. Če je Ukip danes žrtev lastnega uspeha, je bila takrat žrtev večinskega volilnega sistema. Njena podpora je bila preveč razpršena, da bi lahko dejansko ogrozila katero od velikih strank, posledica tega pa je bil zgolj en osvojen poslanski mandat.

Pet tednov pred naslednjimi volitvami se čedalje več govori o naslednji veliki zmagi stranke Therese May. Edini, ki o njej neradi govorijo, so konservativci. Strah pred samozadostnostjo, pred tem, da bi volivci, ki se še odločajo, glasove tik pred zdajci preusmerili k opoziciji, v prepričanju da bo stranka v vsakem primeru zmagala, omejuje njihov optimizem. Cilj stranke ni samo osvojitev največjega deleža glasov, temveč prepričljiva večina, bistveno večja od trenutnih desetih poslanskih mandatov. Ponovitev uspeha iz leta 2015 bi bilo v danih okoliščinah videti kot neuspeh.