Tiskane izdaje
Programski direktor za Zahodni Balkan pri Rockefeller Brothers Fund iz New Yorka Haki Abazi je na predavanju v organizaciji mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes poudaril, da bo integracija tega dela Evrope omogočila državljanom, da bodo imeli v rokah sredstva, ki bodo prisilila vlade, da bodo odgovorne in da bodo delale v javnem interesu. Po njegovem sta varnost in stabilnost predpogoj za razvoj regije, kajti v nasprotnem primeru na Zahodnem Balkanu ne bo nobenih naložb.
Nato na Balkanu ni grožnja Rusiji
Če bo regija nestabilna, je pojasnil Abazi, bo edina naložba, ki bo prispela, slaba naložba. Prepreke za več naložb vidi tudi v visoki stopnji birokracije in vmešavanju politike v gospodarstvo. Po njegovi oceni obstaja le odstotek ljudi, ki povzročajo mednacionalne napetosti in rušijo težko zgrajene vezi in odnose med balkanskimi državami. Abazi svetuje državljanom, naj se ne prepustijo nacionalizmu, zavedati pa se morajo, da povezovanje z Natom in EU ne predstavlja mehanizma, ki bo rešil vse probleme.
Glede vstopa Črne gore v Nato, je Abazi menil, da ne bo problematiziral odnosov med Natom in Rusijo. Kot je še pojasnil, Nato predstavlja okvir skupne politike in krepitve partnerstva za države v regiji, ki morajo postati del evroatlantske družine, ne pa grožnjo Rusiji ali kateri koli državi. Abazi je izpostavil, da je pozitivno v tem procesu, ker države Zahodne Evrope in ZDA ne namenjajo veliko pozornosti državam v regiji.
Svet ne bo več temeljil na izolaciji
Na Zahodnem Balkanu ni več potrebna tranzicija, temveč razvite države, ki bodo lahko ljudem zagotovile delo, in odgovorne in transparentne državne uprave ter kulturni in izobraževalni proces, ki bo iz Balkancev naredil Evropejce. Abazi je ocenil, da ima Črna gora najmanj, Bosna in Hercegovina pa največ problemov. V regiji se bodo po njegovem razmere popravile, ko bo Srbija še bližje EU, velik problem v regiji pa so odnosi med Srbijo in Kosovom, ker dialog poteka v umetnem okviru v Bruslju. Za Abazija so problematične tudi razmere v Makedoniji, ne skrbi pa ga spor o imenu med Skopjem in Atenami ali skupno življenje Albancev in Makedoncev, temveč politični procesi, ki so odtujeni od ljudi.
Po mnenju Abazija politiki, ki si prizadevajo prevzeti vodilno vlogo na Balkanu, ponavljajo napake, ki ne vodijo v stabilno in varno regijo v okviru EU projekta. Rešitve tudi ne vidi v vrnitvi tradicionalnih igralcev kot so Zahod, Rusija in Turčija, v nove konflikte pa lahko vodi tudi militarizacija regije. Abazi je posvaril tudi na nacionalistično retoriko, ki lahko povzroči, da bo Balkan spet postal sod smodnika, kot je bil v zgodovini, poleg tega pa prispeva k begu možganov in mladih izobražencev iz regije. Kot primer neuspešne nacionalistične retorike je navedel prelivanje krvi v Kumanovem, kajti že naslednji dan po krvavem spopadu policije s skrajneži so sledili množični protivladni protesti, ki so bili jasno sporočilo, da ljudje nočejo novih medetničnih napetostoi in konfliktov.
Po Abazijevi oceni je iluzija, da bi lahko etnične države, kot na primer velika Srbija, velika Hrvaška ali velika Albanija, preživele na daljši rok. Postaviti si je treba vprašanje, kaj se bo zgodilo dan potem. Sklenil je z besedami, da je konec sveta, ki bi temeljil na izolaciji.
