Varnost Srbov je odvisna od kosovskih institucij

Atentat na Oliverja Ivanovića je pokazal globino prepada, v katerem živijo Srbi na Kosovu.

Objavljeno
24. januar 2018 17.55
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je pozval Srbe na Kosovu, naj ga ne zapuščajo, da jih ne bo vedno manj na zemlji, na kateri so vedno živeli. Vprašanje je, kaj lahko Srbija­ stori za izboljšanje njihove varnosti, da bodo ostali in obstali na Kosovu.

Atentat na zmernega politika kosovskih Srbov Oliverja Ivanovića, ki ni bil po meri srbskega režima, je nazorno pokazal globino prepada, v katerem živijo Srbi na Kosovu. Beograd ni storil ničesar za varnost tamkajšnjih Srbov, ki so se začeli izseljevati. Na severu Kosova vladata Srbska lista in organizirani kriminal, Beograd pa se v dialogu s Prištino zanaša na ljudi, ki imajo veliko masla na glavi in ne uživajo zaupanja prebivalcev. Kosovskih Srbov ni mogoče učinkoviteje zavarovati brez sodelovanja s kosovskimi institucijami tudi zato, ker za njihovimi političnimi strukturami stojijo razvejeni kriminalni krogi.

V tem kontekstu je Aleksandar Vučić poudaril, da mora srbska oblast obračunati s kriminalom in korupcijo v lastnih vrstah. A to napoveduje že leta, ne da bi se karkoli spremenilo na bolje. Srbski vožd je s ponavljanjem te mantre poskrbel le za povečanje svoje priljubljenosti. Po šestih letih še ni bilo pravnomočne obsodbe, številne obtožnice so bile zavrnjene, procesov proti pripadnikom sedanje oblasti pa niso izpeljali do konca.

Smrt v leglu balkanske mafije

Poznavalci razmer na severu Kosova so rekli Ivanoviću, naj zapusti Kosovo. Grozila mu je nevarnost tako od srbskih kot od albanskih ekstremistov in kriminalcev, ki so medsebojno povezani. Organiziranega kriminala nikoli ni ovirala nacionalna pripadnost, o čemer priča tudi Ivanovićeva izjava, da se morajo Srbi na Kosovu veliko bolj bati ekstremistov v lastnih vrstah kot Albancev. Nestabilnost je v prid interesom ekstremistov in kriminalcev, ki spodbujajo medetnične spopade.

Čeprav možnosti niso najboljše, bi bilo za Srbijo in Kosovo dobro, če bi preiskovalci razjasnili motive za Ivanovićev umor, ker je Kosovska Mitrovica pravna črna luknja. Smrt v leglu balkanske mafije je pokazala, da kosovska zgodba ni končana, kot si želita Washington in Bruselj. Ivanović je bil trn v peti nacionalističnim albanskim elitam in srbskim nacionalistom, sovražnike je imel tudi v mednarodnih nadzornih organih na Kosovu. Od vojne severa Kosova ne nadzirata ne Priština ne Beograd. Ivanović je opozarjal, da je za desetine nerešenih primerov požigov avtomobilov, napadov z ročnimi granatami in umorov kriv strah policistov, da bi se zamerili storilcem, ki so povezani z varnostnimi strukturami. Po njegovih navedbah je ljudi strah Srbov, ki se vozijo z dragimi džipi brez registrskih tablic, pod največjim pritiskom pa so politični akterji, ki niso po meri Beograda.

V tamkajšnji hibridni vladavini sodeluje Beograd, sledijo mu mednarodne misije in organizirani kriminal, najmanj besede pa ima Priština. Čeprav so mafijski umori stalnica v regiji, je bil atentat na Ivanovića najverjetneje politično motiviran. Na severu Kosova sta politika in kriminal tako prepletena, da vozla ni mogoče razvozlati. Multikulturne in multietnične vrednote nikjer ne delujejo tako dobro kot v organiziranem kriminalu.

Zlata kokoš za srbsko oblast

Politični atentat se je zgodil v času, ko je bil po enoletnem zastoju obnovljen dialog med Srbijo in Kosovom. Ni mogoče izključiti, da so bili cilji umora ustavitev dialoga, preprečitev normalizacije odnosov med Beogradom in Prištino in vsesplošna destabilizacija. Takšen razvoj dogodkov bi ustrezal številnim ekstremistom vseh nacionalnih barv, Srbski pravoslavni cerkvi in proruskim elementom v Srbiji. Iz tega so mnogi sklepali, da umora ne gre povezovati s kriminalom, ker bi to preusmerilo pozornost na napačno stran.

Popolna odsotnost nadzora nad denarnimi tokovi, ki vodijo iz Srbije na Kosovo, in slabotna upravljavska struktura sta ustvarili idealne pogoje za razcvet kriminala, korupcijo in pretvorbo severa Kosova v divji zahod. Naveza političnih, varnostnih in kriminalnih struktur na tem območju deluje že desetletja, nihče pa je ne poskuša presekati in zagotoviti vladavino prava. Po nekaterih ocenah iz srbskega proračuna vsak dan odteče na Kosovo skoraj milijon evrov. S tem denarjem se financirajo lokalne občine, fiktivna podjetja, neobstoječi nadzorni in upravni odbori, izmišljeni projekti in plače ter nadomestila za ljudi, ki že dolgo ne živijo več na Kosovu. Gre za zaupne proračunske postavke.

Sedanja srbska oblast na severu Kosova vzdržuje kontinuiteto strahu in nasilja ter ohranja izredne razmere, kot v času Slobodana Miloševića. Glavni politični akterji zavračajo kritike s pozivi k domoljubju, obrambi svete srbske zemlje in s potrebo po varovanju trpečega srbskega naroda. Tudi če bodo Ivanovićeve morilce privedli pred roko pravice, to ne bo spremenilo razmer na severu Kosova, ki so privedle do njegove likvidacije.

V sivi coni izparevajo milijoni evrov, politični dialog je voden z bombami, omogoča pa tudi napenjanje domoljubnih mišic. To območje je zlata kokoš za vsako oblast v Srbiji, ki je nagnjena k ribarjenju v kalnem. Drugačne oblasti za zdaj še ni na obzorju. V igri je preveč političnih in finančnih interesov, da bi se komurkoli izplačalo presekati ta kriminalno-politični klobčič.