Tiskane izdaje
Nekaj več kot leto dni loči Združeno kraljestvo od uradnega izstopa iz Evropske unije. Napetost se povečuje, tako med tistimi, ki jim je bila zaupana naloga uresničiti izid referenduma o brexitu, kot tistimi, ki ga želijo na vsak način ustaviti.
Sodeč po javnomnenjskih raziskavah ne enim ne drugim za zdaj s svojimi argumenti ni uspelo ogroziti nasprotnikovih načrtov. Čeprav po polžje, se Združeno kraljestvo pomika v smeri uveljavitve brexita: pogajanja o izstopu se nadaljujejo, niz ogromnih preprek, ki v prihodnjih mesecih čaka pogajalce, pa vnaša precejšen dvom o tem, ali je končni dogovor sploh mogoč.
V tej negotovosti razočarani »remainerji« vidijo svojo priložnost. Kampanja za preprečitev brexita že nekaj časa pridobiva zagon. Vključuje vrsto vidnih oseb, od nekdanjega premiera Tonyja Blaira in podjetnice Gine Miller, ki je vlado Therese May s pomočjo sodišč prisilila, da je 50. člen lizbonske pogodbe uveljavila šele, ko se je o tem imel možnost izreči britanski parlament, do Georgea Sorosa, svetovno znanega ameriškega vlagatelja madžarskega rodu, ki je zaslovel predvsem po zaslugi svoje kontroverzne stave proti britanskemu funtu v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. V prihodnjih mesecih se bodo njihove aktivnosti samo še stopnjevale: z množičnimi shodi, medijskimi nastopi in reklamnimi kampanjami bodo poskušali vnesti dvom o neizogibnosti uveljavitve referendumskega izida.
Polnjenje vrzeli
Britanska vlada se kampanji za preprečitev brexita vse do prejšnjega tedna ni bistveno posvečala, ampak zgolj vztrajala pri izpolnjevanju mandata, ki ga je dobila z izidom referenduma leta 2016, med drugim zato, ker se je želela izogniti kakršnemu koli vtisu, da je izid diskutabilen oziroma prepuščen različnim interpretacijam.
Šele ko se je izkazalo, kako dobro organizirani postajajo nasprotniki izstopa iz EU, se je odločila ukrepati: napovedala je serijo pomembnih govorov, s katerimi bodo premierka Theresa May in vidnejši člani ministrske ekipe poskušali zapolniti vrzel med zagovorniki in nasprotniki brexita ter državljanom – in svetu – še enkrat predstavili pozitivne argumente za odločitev, ki jo je na referendumu sprejelo 52 odstotkov britanskega volilnega telesa. Vprašanje je, ali si s tem ne bodo naredili več škode kot koristi.
Vladna poteza ni brez tveganj. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da se razprava o tem, kako najbolje uveljaviti voljo volivcev in iz brexita ustvariti uspešno zgodbo, spremeni v ponovitev referendumske kampanje izpred dveh let.
Zunanji minister Boris Johnson, eden ključnih zagovornikov izstopa iz EU, je prejšnji teden padel natanko v to past. V govoru na sedežu možganskega trusta Policy Exchange, ki so ga predvajale vse glavne televizije, je še enkrat znova zatrdil, da je brexit zgodovinska priložnost za Združeno kraljestvo, in poskušal podati odgovore na ključne pomisleke, ki jih v očeh znatnega števila Britancev poraja prihodnost države zunaj EU.
Kljub koherentnosti njegovega sporočila so se komentatorji strinjali, da Johnsonov nastop ni prepričal nikogar, razen tistih, ki v brexit verjamejo že tako ali tako. Negativni odzivi nanj so ponovno pokazali, kako zelo razdeljena je britanska javnost o tej temi. Predvsem pa so vzbudili dvom o smiselnosti tovrstnih nastopov, če je njihov kumulativni učinek zgolj ponovno odpiranje razprave o vprašanju, o katerem so se volivci že izrekli na referendumu.
Iskanje konsenza
Na Otoku verjetno nikoli ne bo dosežen širok konsenz o tem, ali so Britanci glasovali za »trd« ali »mehak« brexit. Evroskeptiki to terminologijo tako ali tako že dolgo zavračajo kot zavajajočo in trdijo, da gre za povsem jasno izbiro: država ne more biti hkrati zunaj EU in znotraj nje. Edini konsenz, ki v britanski javnosti ta trenutek obstaja v zvezi z izstopom iz Unije, je prepričanje, da se mora odločitev volivcev spoštovati.
Theresa May je v soboto na varnostni konferenci v Münchnu zatrdila, da novi referendum o brexitu ne pride v poštev. »Ljudje v Združenem kraljestvu so prepričani, da če sprejmemo odločitev, jo vlade morajo spoštovati.« To je zagotovo najbolj prepričljiv argument, s katerim premierka razpolaga, in tisti, ki ji lahko prinese najmanj težav. Vsi drugi – od vračanja nadzora in suverenosti do izkoriščanja ekonomskih priložnosti, ki so zunaj močno reguliranega enotnega evropskega trga – pritegnejo zgolj določeno vrsto volivcev. Vsem drugim pa puščajo vtis, da se referendumska kampanja v resnici nikoli ni končala.
