Tiskane izdaje
Prva in doslej edina džamija v Sloveniji je bila zgrajena v vasici Log pod Mangartom. Pred skoraj natanko sto leti, novembra 1916, so jo zgradili pripadniki 4. bosansko-hercegovskega polka, ki jih je na soško fronto, v boj proti kraljevini Italiji, poslala dvoglava, cesarsko-kraljevska monarhija Avstro-Ogrska. Bošnjaški vojaki, ki so bili že na daleč prepoznavni po tem, da so na glavi nosili rdeči fes, so si med soborci zelo hitro ustvarili sloves izjemno požrtvovalnih in vsega spoštovanja vrednih neustrašnih borcev.
Ohranilo se je samo šest fotografij
Islam je bil od leta 1912 dalje v Avstro-Ogrski ena od treh od države priznanih ver. In avstro-ogrska oblast je bošnjaškim vojakom, ki so umirali na soški fronti, prišla naproti tudi tako, da jim je v Logu pod Mangartom dovolila zgraditi majhno, večinoma leseno, a vendarle pravo pravcato džamijo, ki sta jo krasila kupolasta streha s polmesecem in štirikotni minaret.
Po koncu vojne leta 1918 so Bošnjaki ta kraj zapustili, ozemlje, na katerem je bila zgrajena džamija, je padlo v italijanske roke in od islamskega verskega hrama se do danes ni ohranilo nič − razen nekaj fotografij. Jeseničan Ahmed Pašić, ki je raziskoval navzočnost muslimanov v Sloveniji, med drugim pa je tudi avtor knjige Bošnjaki na soški fronti, je fotografije džamije v Logu pod Mangartom iskal tudi pri okoliških domačinih. Pašić trdi, da se je do današnjega dne od tamkajšnje džamije ohranilo vsega šest fotografij.
Mošeja v Polmesečevem taborišču
Prva svetovna vojna pa ni zanesla prve džamije samo v Slovenijo, ampak tudi v Nemčijo. Kot je znano, so se v veliki vojni na strani sil osi bojevali Nemško cesarstvo, Avstro-Ogrska in Osmansko cesarstvo, medtem ko je tako imenovano antanto (francosko Entente cordiale oziroma Srčno zvezo) poleg Velike Britanije in Francije tvorila še Rusija, z Londonskim paktom leta 1915 pa se ji je priključila tudi Italija, kar je bil navsezadnje razlog za nastanek soške fronte.
Kmalu po izbruhu prve svetovne vojne so nemške oblasti južno od Berlina ustanovile dve taborišči za vojne ujetnike. Prvo, ki je nastalo v mestu Wünsdorf bei Zossen, kakih 40 kilometrov južno od nemške prestolnice, je bilo namenjeno muslimanskim vojnim ujetnikom, ki so se bojevali v britanski ali francoski armadi in so večinoma bili Arabci, Indijci ali Afričani. Zaradi verske pripadnosti v njem nastanjenih vojnih ujetnikov se je taborišča oprijelo ime Polmesečevo taborišče. Prav to taborišče je postalo prizorišče gradnje prve džamije ne samo v Nemčiji, ampak, kot piše nemški zgodovinar Gerhard Höpp, tudi v celotni srednji Evropi.
Iniciativa iz Istanbula
Nemara se sliši nenavadno − toda zamisel, da bi v ujetniškem taborišču postavili džamijo, ni nastala na nemških tleh, temveč v oddaljenem Istanbulu. Enajstega novembra 1914 je nemški veleposlanik Hans von Wangenheim iz prestolnice Osmanskega cesarstva poročal, da sultan Mehmed V. želi, »da bi na primernem kraju za mohamedanske vojne ujetnike v Nemčiji zgradili džamijo«.
Sultanova želja je bila za nemške oblasti ukaz, kajti Osmansko cesarstvo je bilo pomemben nemški zaveznik v veliki vojni. Konec konec, le mesec dni pred tem je sultan Mehmed V., ki je sebe razumel ne samo kot posvetnega vladarja, ampak tudi kot verskega poglavarja vseh muslimanov, pozval k sveti vojni, džihadu proti Rusiji, Francij in Veliki Britaniji. Sultan se je upravičeno bal, da bi ob zmagi antante njegovo cesarstvo izginilo z zemeljskega obličja. Sile, ki so tvorile antanto, so že desetletja sanjale o tem, da bi si ozemlja Osmanskega cesarstva razdelile med seboj.
Džamija za namene vojaške propagande
Dva meseca kasneje, januarja 1915, je nemški diplomat Rudolf Nadolny v dogovoru z generalštabom in zunanjim ministrstvom predlagal vojnemu ministrstvu načrt, ki ni bil daleč od znanstvene fantastike. Nadolny je zasnoval načrt, kako ravnati z okoli 14.000 muslimanskimi vojnimi ujetniki.
Cilj, ki si ga je postavil, je bil, da bi Severno- in Zahodnoafričane, ki so se bojevali na strani Francije, Indijce in Afganistance, ki so se bojevali pod zastavo Velike Britanije, ter Tatare in Baškire, ki so se borili v sklopu ruske armade, z ustrezno obravnavo in propagando pripravili do tega, da bi se obrnili proti svojim kolonialnim gospodarjem in vojno nadaljevali na strani nemškega cesarstva. Na kratko: Nemci so sanjali o džihadu proti svojim vojnim nasprotnicam.
To so bili temelji in razlogi, zaradi katerih naj bi Polmesečevo taborišče postalo paradni primer zgledne obravnave muslimanov v Nemčiji. Vzorni tretma ni zadeval samo gradnje džamije, ampak tudi siceršnji vsakdan taboriščnikov. Vodstvo taborišča je tako na primer, kolikor je bilo le mogoče, spoštovalo prehranske zapovedi, ki veljajo za muslimane, in je taborišče oskrbovalo s piščančjim, ovčjim in zajčjim mesom. Ujetnikom je tudi že od vsega začetka dovolilo, da so hrano za taboriščnike pripravljali sami.
Pet tednov, 400 ljudi, 45.000 mark
Džamija, kronski dokaz zgledne obravnave muslimanov v nemški družbi, je zrasla v vsega petih tednih. Naenkrat je lahko sprejela do 400 vernikov, njena gradnja je stala tedanjih 45.000 mark.
O senzacionalni novogradnji je 9. julija 1915 v svoji jutranji izdaji poročal časnik Berliner Tageblatt. V članku z naslovom Mošeja v ujetniškem taborišču je napovedal njeno skorajšnjo posvetitev.
Štiri dni kasneje, 13. julija 1915, natanko na prvi dan postnega meseca ramazana, je res sledila posvetitev. Islamski verski učitelj iz Tunizije je pred zbranimi taboriščniki in predstavniki Nemškega in Osmanskega cesarstva imel slovesni govor, ki so ga kasneje natisnili v taboriščnem časopisu Al džihad, razmnoženega na letakih pa so ga razdeljevali tudi vojakom na fronti.
Domnevni posebni nemški odnos do islama
Džamija v ujetniškem taborišču južno od Berlina je tako po eni strani služila izpolnjevanju verskih dolžnosti ujetih muslimanov, po drugi strani pa je bila del skrbno načrtovane nemške propagandne mašinerije, od katere si je Nemško cesarstvo obetalo sveže borce proti antanti.
Prva džamija v Nemčiji naj bi, kot je pred dvema desetletjema zapisal nemški zgodovinar Gerhard Höpp, »navznoter in navzen izpričevala poseben odnos Nemčije do islama in muslimanov, posredovala naj bi občutek, da prebivalci taborišča niso ujetniki, temveč gostje, in navsezadnje privoščljivo naj bi namigovala, da ne Francija ne Velika Britanija nista sposobni za svoje muslimane narediti kaj podobnega«.
Z dvomljivim uspehom
Ker je bil eden osrednjih ciljev Polmesečevega taborišča rekrutacija islamskih borcev (džihadistov) v vojno proti silam antante, v taborišču niso samo molili, ampak tudi vojaško vadili. Ekserciranje, vojaški dril je bil del vsakdana. Toda velika pričakovanja, da se bodo nekdanji vojaki antante množično spreobračali v borce proti nekdanjim matičnim državam, svojim kolonialnim gospodaricam, so ostala bolj ali menj neizpolnjena.
Šele februarja 1916 je prvi bataljon muslimanskih borcev krenil proti Turčiji. Do aprila 1917 naj bi se boju proti silam antante pridružilo samo okoli 2000 borcev. Vrh tega je šlo za prostovoljce, ki so se le s težavo vključili v vojsko Osmanskega cesarstva.
Provizorično leseno džamij nadomesti prava zidana
Po koncu prve svetovne vojne so se vojni ujetniki Polmesečevega taborišča vrnili v svoje domovine. Zadnji so se leta 1921 proti svoji domovini odpravili ruski muslimani. Okoli devetdeset ujetnikov pa ni hotelo zapustiti taborišča in je živelo v dveh barakah ob džamiji tudi po koncu vojne. Ti so nemške oblasti zaprosili, naj ohranijo džamijo kot »središče mohamedanske kolonije v Nemčiji«. Oblasti so tej želji ugodile, a hkrati odvrnile, da je vzdrževanje džamije odslej stvar muslimanov samih.
Džamiji iz lesa se je začel približevati konec, ko so v berlinski mestni četrti Wilmersdorf leta 1924 položili temeljni kamen za prvo pravo, ne več leseno in provizorično džamijo. S tem je leseni verski hram začel izgubljati svoj čar. Prvo džamijo na nemškem ozemlju in v srednji Evropi nasploh so porušili leta 1928, torej prav v letu in nedolgo zatem, ko so v berlinski mestni četrti Wilmersdorf posvetili prvo zidano džamijo.
