Tiskane izdaje
Afera na afero. Francoska predvolilna kampanja je nervozna, medijsko-politična vojna se zdi totalna. »Medenih tednov« ni za nikogar, vsak kandidat za predsednika države se začne politično pogrezati, brž ko postane favorit javnega mnenja.
Vse do jesenskih predvolitev na desnici je odlično kazalo Alainu Juppéju, potem pa so volivci kot kandidata za Elizejsko palačo izbrali Françoisa Fillona. Zdaj je nekdanji predsednik vlade globoko pogreznjen v afero Penelope in po vseh razkritih nečednostih, povezanih s plačili za »lažno delo« njegovi ženi in otrokoma, verjetno ni pričakovati, da bi lahko resneje računal na prvi stolček v državi. Trenutno kaže (ob skrajni desničarki Marine Le Pen) dobro tudi nekdanjemu ekonomskemu ministru Emmanuelu Macronu, ki mu je v soboto uspelo v Lyonu povezati okrog osem tisoč privržencev gibanja En Marche. Med njimi so bili tudi pisatelja Erik Orsenna in Arthur Dreyfus, predsednik organizacije France Terre d'Asile Pierre Henry, župan Lyona Gérard Collomb in še drugi vidnejši obrazi sodobne Francije.
Narediti konec spornim praksam
Še ne štiridesetletni Macron, ki je za neredke kritike politično »preveč ohlapen«, je podrobneje predstavil svoj program, po katerem si bo prizadeval opraviti z vsemi nepravilnostmi in škandaloznimi pristopi, ki so v Franciji še vedno živi, a bi jih morali že zdavnaj pokopati. Nazoren primer nedopustnih praks, ki kažejo, kako bolna je francoska demokracija, je zagotovo Fillonov primer. Prava smer k zaupanju – volivcem je treba povrniti vero v politiko – je za Macrona zatorej popolna neoporečnost vseh, ki bi se želeli podati v politične vode, zato na parlamentarnih volitvah 11. in 18. junija iz vrst gibanja En Marche ne bo nikogar s kakršnim koli kazenskim dosjejem.
Med njimi pa bo, kot je na sobotnem zboru opozoril ustanovitelj gibanja, vsaj polovica žensk. Kandidatu, ki ga neredki označujejo še za zadnjega pravega liberalca – v vseh odtenkih definicije, tudi v pomenu liberalne globalizacije –, je mar za enake možnosti in prav tako za kulturno vzgojo mladine; zato bi (po zgledu Italije) poskrbel, da bi vsak mlad človek na dan, ko bi dopolnil 18 let, prejel 500 evrov, ki bi jih nato namenil za kulturo – za nakup knjig, obisk kulturnih dogodkov, razstav in podobno. Po Macronovem mnenju je kultura neke vrste socialno dvigalo, pomanjkanje denarja pa krivo, da premnogi ne vstopijo vanj. Podobno kot kulturo postavlja v ospredje okoljsko problematiko in še druga prednostna področja, kot so digitalna industrija, energija, modernizacija države in izobraževanje mladih. Modernizacija države pomeni zanj nižanje javne porabe, nikakor pa ne verjame v univerzalni temeljni dohodek – temu odločno nasprotuje. Zelo proti je tudi proti zidovju, kakršnemu koli že, v »mojem programu ni in ne bo nikoli nobenega zidu«. //... //»Obstajajo pa evropske meje in te so v resnici naša varnost.«//... //»
Tudi obramba bi morala biti bolj evropska in želim si partnerstva med Francijo in Nemčijo, kar sem že razložil v Berlinu.« Ob tem je prepričan, da bi morali proračun, namenjen obrambi, zvišati na dva odstotka bruto domačega proizvoda, za učinkovitejši boj proti terorizmu, ki se ga je treba lotevati pri jedru – torej z diplomacijo in s francosko vojsko –, pa bi v petih letih svojega morebitnega predsedniškega mandata angažiral dodatnih 10.000 javnih uslužbencev. Hkrati se zaveda, da bo za večjo varnost potrebna temeljita reorganizacija (tudi) obveščevalnih služb in policije. V teh mednarodno težkih časih seveda prav tako ve, da je »dialog nujen«, a treba je »varovati svoje interese in vrednote«, zato je, recimo, v soboto svečano pozval vse znanstvenike, raziskovalce in podjetja – predvsem tiste, ki v Združenih državah Amerike preučujejo podnebne spremembe, onesnaženost, obnovljive vire energije, endokrine motnje ... – da se pred obskurantizmom, ki ga širi novi ameriški predsednik, zatečejo v Francijo. Od maja 2017 bo Francija lahko njihova nova domovina.
Več pozitivnosti
Manj kot 80 dni pred predsedniškimi volitvami, ko se na desnici v škandalih utaplja François Fillon, skrajneje od njega pa poskuša čim več volivcev omrežiti Marine Le Pen – ki jo v Bruslju, podobno tako kot Fillona doma, bremenijo težkih finančnih malverzacij pri delu v parlamentu –, se za ključno naklonjenost Francozov in za drugi krog predsedniških volitev bije prav Macron; posebno proti socialistu Benoîtu Hamonu, ta čas primerljivemu po podpori v javnosti. Čeprav je med njima deset let razlike (Hamon je starejši), delujeta oba mladostno, oba sta približno enako (ne)znana oziroma še nista imela priložnosti pokazati karizme, in oba iščeta poti, po katerih bi razbila splošni politični negativizem in bi, kot analizirajo pri Mondu, poskrbela za novo politično »dobrohotnost« in »pozitivno držo«.
Po svojih programih sta na povsem oddaljenih bregovih: Hamon zagovarja univerzalni temeljni dohodek, medtem ko kritiki očitajo Macronu, da je preveč konservativen – namesto v prihodnost da preveč zre v preteklost, v tako po okusu Tonyja Blaira in Gerharda Schröderja. Ali kot še vidijo Macrona: ni ne na desni ne na levi oziroma je hkrati na desni in na levi, predvsem pa je prepoln praznih besed – govori strašno veliko in lepo, a pove malo – in tudi njegova nekdanja bančna kariera menda ne more biti njegov plus.
