Tiskane izdaje
Bruselj – Četudi se je v drugi krog uvrstila nacionalistka in nasprotnica evropskega projekta Marine Le Pen, je bil razplet prvega dela francoskih volitev za politiko na ravni EU veliko olajšanje.
Predvsem zato, ker se ni uresničil bolj teoretičen, a vseeno mogoč črni scenarij, po katerem bi bila na prvih dveh mestih Le Penova in kandidat radikalne levice Jean-Luc Mélenchon. Oba imata program in cilje, ki so z EU nezdružljivi. Drugi vzrok za zadovoljstvo je, da je v prvem krogu uspelo zmagati proevropsko naravnanemu Emmanuelu Macronu, ki naj bi 7. maja prepričljivo zmagal v dvoboju z Le Penovo. Na volilni noči njegovih privržencev so med francoskimi vihrale tudi številne evropske zastave.
V institucijah Evropske unije so prekršili pravilo, po katerem se ne vpletajo v volilne procese v članicah. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je odkrito podprl Macrona, ki po njegovem mnenju brani, kar predstavlja Evropo. To so na sedežu evropske komisije razlagali kot nekaj samoumevnega, saj je cilj druge opcije uničenje Evrope. Poleg tega so v preostalem delu kampanje pozvali k intenzivni razpravi o EU.
Če se bodo uresničila pričakovanja o zmagi Macrona, bo po volitvah v Avstriji in na Nizozemskem tudi v tretji državi ustavljen vzpon populistov. Le Penova je res dobila rekordno število glasov, a v dramatičnem času (migracije, gospodarska kriza, terorizem, nepriljubljenost EU, krepitev nezaupanja v politično elito) ni dobila niti pet odstotnih točk več kot njen oče Jean-Marie Le Pen veliko bolj mirnega leta 2002. Za bruseljsko politiko je manj spodbudno, da so nasprotniki EU skupaj dobili skoraj polovico glasov.
Zaradi razmer v EU bodo volitve v Franciji vplivale na celotno Evropo. Zmaga Le Penove bi res povzročila eksistenčno krizo EU. Macronov socialno-liberalni program je sprejemljiv za evropske partnerje tako v desnosredinskem taboru kot tudi za zmerno levico. Čeprav je na političnem odru le nekaj let, v Bruslju ni neznanka. Kot minister za gospodarstvo je z nemškim kolegom, socialdemokratom Sigmarjem Gabrielom pisal besedila za reformo EU.
Če bo res prišel v Elizejsko palačo, so na evropskem odru pričakovane standardne težave. Mantra francoske politike vseh barv je, da bi morali v območju z evrom manj strogo obravnavati kršitve proračunskih pravil, prerazdeljevati več denarja med članicami, ustanoviti poseben proračun. Po Macronovih zamislih bi proračun območja z evrom moral imeti tri funkcije: investicije za prihodnost, zagotavljanje finančne pomoči v nujnih primerih, odzivanje na gospodarske krize. Pogoj za dostop do proračuna bi bilo spoštovanje skupnih fiskalnih in socialnih pravil.
Kar nekaj svaril je mogoče slišati, da v Uniji v primeru Macronove zmage ne bi smeli nadaljevati po starem. Tudi sam Macron napoveduje, da se Evropa mora spremeniti. Napoveduje državljanske konvencije, da bi evropski projekt spet dobil smer. Preden bo evropski motor ponovno zagnan, se bodo morale izteči še jesenske volitve v Nemčiji.
Francoski volivci so v prvem krogu volitev v največji meri podprli Emmanuela Macrona. Foto: AFP
Nemčija podprla francosko usmeritev v močno EU
Nemški borzni indeks Dax na zgodovinskih višavah 12.424 točk je po prvem krogu francoskih predsedniških volitev dobro ponazoril veliko olajšanje v Nemčiji po zmagi Emmanuela Macrona. »Vive la France, naj živi Evropa - in evropske delnice,« je v časopisu Handelsblatt komentiral Stefan Kreuzkamp iz finančne ustanove Deutsche Asset Management.
Močno so si oddahinili tudi v nemški sredinski politiki. »Dobro, da je Emmanuelu Macronu uspelo z usmeritvijo v krepitev EU in socialno tržno gospodarstvo,« je po tviterju sporočil kanclerkin predstavnik za tisk Steffen Seibert. V krščanskodemokratski stranki kanclerke Angele Merkel in socialdemokratski stranki kanclerskega kandidata Martina Schulza ter zunanjega ministra Sigmarja Gabriela se zavedajo, da so volitve obračunale z njim podobnimi francoskimi strankami, a je tudi nemški opazovalci menijo, da je obračun z dosedanjo francosko politično kasto nujen.
Nujna reforma trga
Na nujnost tržnih reform v Franciji opozarjajo tudi nemški ekonomisti. »Reformator« Macron je bil konec koncev minister za gospodarstvo v obupno nesposobni vladi predsednika Hollanda. »Homeopatsko nižanje davkov s 56 odstotkov na 53 ne bo sprožilo dinamike, Francija pa ne bo napredovala niti z ohranitvijo 35-urnega delovnega tedna ali z vztrajanjem pri upokojevanju pri 62. letih,« komentira časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Po njihovem prepričanju tudi večje javne investicije in socialna pomoč ne bodo obračunale z visoko stopnjo brezposelnosti, še posebno ker bi moral novi predsednik hkrati konsolidirati državni proračun. »Čeprav v Franciji konkurenčnosti že tradicionalno ni lahko, večina ljudi ve ali sluti, da novih delovnih mest ne ustvarja država, ampak trg.«
