Veselje, optimizem, vera v demokracijo, Evropo

Pariz – Radost, plapolanje francoskih zastav, baloni, vzkliki, kot so demokracija, Macron, Evropa … Veselje množice na ploščadi pred Piramido Louvra je bilo takoj po današnji razglasitvi rezultatov predsedniških volitev nepopisno. Z Emmanuelom Macronom, ki se je Francozom že čez kakšno uro zahvalil za zaupanje, so zmagali optimizem, upanje, humanizem, kultura, šola, Evropa …

Kampanja 2017 za predsednika Francije je bila vznemirljiva, a histerična, proti koncu pa tudi vse bolj sramotna kakofonija, iz katere je sinoči kot zmagovalec izšel vodja gibanja En Marche!, 39-letni Emmanuel Macron. Kar so zdržema kazale ankete javnega mnenja, so potrdili francoski volivci. Namenili so mu okrog 66 odstotkov glasov, celo več, kot je bilo pričakovati, medtem ko se je skrajna desničarka morala zadovoljiti s 34-odstotno podporo, udeležba je bila okoli 75-odstotna.

Tokratne volitve so pokazale, da Francija ni več ideološko razklana na tradicionalno levico in desnico, ki sta v prvem krogu nečastno izpadli iz igre, ampak so razkoli drugi in kompleksni: razredni, ekonomski, socialni, urbano se bije proti ruralnemu, lokalno proti evropskemu in globalnemu, manjšinski ponoreli kapital proti večinskemu malemu človeku »na minimalcu«. Pred dnevi jih je zanimivo opisal pronicljivi kronist francoske družbe, pisatelj Michel Houellebecq, ki je za France 2 povedal, kako v resnici sploh ne pozna več »te druge Francije«, te obrobne Francije, ki ne stanuje v Parizu in ki voli skrajno desničarko Marine Le Pen oziroma je danes omahovala, ali naj sploh pride na volišča. Teh ljudi ne čuti, ker je v primerjavi z njimi tudi sam postal »del globalne elite«, in ti ljudje so danes izgubili. Zato pa so zmagali tisti, ki verjamejo, da je treba upati, in so podajati roke … Emmanuel Macron je zanje kot »skupinska terapija«.

Da so Francozi prišli do razpotja, pravi tudi Teresa Cremisi, (upokojena) Houellebecqova založnica in pisateljica, ki so jo v tokratni kampanji, kot je povedala za Delo, malo šokirali nekateri intelektualci, potem ko so, denimo Alain Badiou, pozivali, naj Francozi ne odidejo na volišča … »Oddati prazne glasovnice ali ne priti na volišča pomeni sporočiti, kako nas vse to, kar se dogaja, sploh ne zadeva. Tisti, ki so delovali tako, samo pomagajo krepiti stranko, katere podporniki so zagotovo prišli volit — Nacionalno fronto Marine Le Pen.« Po njenem prepričanju je nedopustno, kako je Michel Onfray, na primer, spustil raven komunikacije in počez »pljuval« po Macronu in ljudi iz njegove bližine, kakor tudi ni ravno modro kriviti za vse tegobe Francije in Evrope Ameriko v stilu Régisa Debrayja …

Kakor da so prileteli z vesolja

V preteklih predvolilnih tednih in mesecih je bilo hrupa, tudi sramotnega, ogromno, zadnji predvolilni konec tedna pa je bil miren, kot so mirne vse nedelje v Parizu, vsaj za Parižane je čas za družino, in tako je bilo tudi danes. Dopoldne je bilo videti, kako so meščani v deževnem dopoldnevu odhajali na volilna mesta. V drugem okrožju na Ulici banke, denimo, je z volišč prihajala razposajena skupinica mladih in drug drugega zbadala, kako da so volili Marine Le Pen. Kolega, ki jih je čakal pred mestno hišo, ni volil, zanj ni primeren nihče: Le Penova je »dno«, Macron »nič«.

Medtem ko so neredki Francozi, s katerimi sem se te dni srečavala, komaj čakali, da že volitve minejo in z njimi vsa medijsko-politična histerija, se zdi neverjetno, kako so nekateri (turisti) popoldne hodili po francoskem glavnem mestu, ne da bi sploh vedeli, kaj se dogaja. Tako je neka gospa prijazno spraševala osebje pred Piramido Louvra, kjer so – kako simbolično – postavljali oder za večerni nastop zmagovalca Emmanuela Macrona in povolilno slavje, zakaj sploh vse to, ta oder pa šotor za medije … Kar morda kaže, v kako vzporednih svetovih živimo, in postavlja večno vprašanje, koliko je mali človek homo politicus. In zato se mogoče ne kaže čuditi, da se vzpenjajo politične figure, kot je prazna, demagoška in vulgarna Marine Le Pen, in njej podobni profili po svetu. Po današnji zmagi Macrona ni strahu pred populistko v resnici nič manj, kajti junija so v Franciji parlamentarne volitve.

A podobno izgubljeni in brez informacij kot prenekateri turisti, ki so sledili dežniku, smo se vsaj za nekaj časa kmalu počutili tudi vsi zelo zgodnji novinarji, ki smo prišli po akreditacije v novinarsko središče Macronovega tabora, saj je bilo treba okrog prve ure popoldne na vrat na nos, vendar brez nepotrebne panike zapustiti novinarski šotor na louvrski ploščadi, pozneje pa se umakniti tudi s širšega območja; kot se je razširilo, je pes zavohal eksploziv. Pokazalo se je, da je bil ukrep le preventiven, okrog petih je v novinarskem središču vrvelo od dela. V drugo smo vanj vstopali po zelo temeljitem pregledu, od osmih pa so bili pred Louvre vabljeni tudi volivci prihodnjega predsednika Francije, vnaprej so jih pričakovali na desettisoče, po razglasitvi jih je izjemno mnogo plesalo …

Velik varnostni izziv

Tokratne volitve v Franciji so bile velik varnostni izziv, kajti podobno kot ob prvem krogu 23. aprila so dodatno mobilizirali več kot 50.000 policistov in orožnikov, obenem je za varnost skrbelo še 7000 vojakov, ki so od napadov januarja 2015 vključeni v operacijo Sentinelle. Samo v Parizu je danes za varnost skrbelo 12.000 policistov in vojakov.