Tiskane izdaje
Če bi izvedli prave reforme, bi imeli zdaj pravo priložnost, da »naredimo Evropsko unijo spet veliko«, je prejšnji teden predsednik madžarske vlade Viktor Orbán parafraziral slogan novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Tega bi morali na stari celini končno začeti jemati resno, je madžarski voditelj opozoril na predavanju v bruseljski podružnici nemškega Sklada Konrada Adenauerja. Trump je pokazal, da se mora država najprej zavzeti za svoje interese, kar je po Orbánovem mnenju »dobra novica: multilateralizma je konec, čas je za bilateralizem«. Zato bi morali v EU, ki je po njegovih besedah s položaja globalnega dejavnika zdrknila v vlogo lokalnega igralca, pa še to da komajda zmore, opustiti federalistične zamisli, saj lahko le močne države članice zagotavljajo močno Unijo.
Madžarski voditelj je v svojem nastopu na kratko povzel, kar je le nekaj dni pred tem na dolgo razčlenil v zapisu z naslovom »Madžarska in kriza Evrope«, ki ga je v angleškem jeziku objavila revija Hungarian Review. »Glede na prebivalstvo, naravne vire in človeški kapital bi morala biti EU vodilna sila na svetu,« začne Orbán svoj spis. Toda tega Uniji ne preprečujeta le »stagnacija« in problem z »evropskim projektom«, ki je zašel s poti, »kar je že samo po sebi dovolj slabo«, soočiti se je morala tudi z »nepričakovanimi krizami evra, ilegalne migracije in geopolitike, ki ji grozijo z razpadom«. V nadaljevanju madžarski voditelj poda kratko zgodovino krize zamisli evropskih federalističnih elit, ki se je začela leta 2005, ko sta dve članici zavrnili skupno evropsko ustavo, vodila prek kriz zaradi ukrajinskih spopadov in pribežniškega vala ter privedla do britanskega referenduma, »velikega razpotja, ko EU prvič izgublja članico, kar utegne biti znanilec nadaljnjega razpadanja«.
A namesto, da bi ohranila svojo vlogo na mednarodnem prizorišču in se ukvarjala s temi pravimi probemi, se pritožuje 53-letni madžarski voditelj, se je EU odločila za »mučenje same sebe« s »samoobtoževanji«, kar da najlepše dokazujejo postopki Bruslja proti Madžarski in Poljski. »Danes imaš občutek, da Evropsko unijo sestavljajo institucije, države članice pa obstajajo samo zato, da podpirajo njihovo delovanje,« je oster Orbán.
Po njegovem je Unija naredila tri napake, ki so privedle do tega stanja. Prva je bila okrepitev vloge evropskega parlamenta, kar je le še omejilo učinkovitost evropskih inštitucij, namesto da bi jo spodbudilo, kakor so zagovorniki sprememb pričakovali. Druga napaka je ta, da so evropski komisiji dodelili moč »političnega dejavnika«, ne pa zgolj »varuha pogodb«, zato je ta postala, kakor pravi Orbán, »politbiro«, ki se ne ozira več na stališča nacionalnih vlad, ampak že »po rutini« vedno, ko premieri članic ne dosežejo soglasja, sprejme za vse zavezujočo skupno politiko. Tretja napaka je bila za madžarskega premiera odločitev, da lahko komisija z dvetretjinsko večino odloča tudi o vprašanjih, ki zadevajo »vitalne nacionalne interese« članic. Namesto da bi s temi ukrepi spodbudili učinkovitost evropskih inštitucij, so z njimi po Orbánovih besedah zgolj »okrepili krizo demokracije in legitimnosti v Uniji«. Kot primer tovrstnega »napačnega« delovanja je madžarski premier navedel begunske kvote, ki jih je Bruselj »vsilil« članicam, Budimpešta pa se je temu uprla in sprožila pravdni postopek proti komisiji.
Orbán pravi, da je EU bogata, toda šibka, kar pa je najslabša možna kombinacija v boju proti daleč največji nevarnosti, ki zdaj ogroža Evropo in Madžarsko: množično migracijo. To grožnjo so po njegovih besedah prvi opazili v vzhodni srednji Evropi, na Madžarskem pa »smo jeseni 2015 postavili ograjo na zeleni meji schengenskega območja, da bi zaščitili enega od največjih dosežkov Evrope: svobodnega gibanja na skupnem notranjem trgu«. Države, ki ne ležijo ob zunanji meji EU, kakor so Nemčija, Švedska in Nizozemska, pa so državam na periferiji, kakor je njegova Madžarska, zaupale vlogo, da so jih »zaščitile«. Članice so o tem, da je najpomembneje varovanje zunanjih meja, končno le dosegle konsenz, dodaja madžarski voditelj, toda težava je v tem, da v bruseljskih inštitucijah še vedno verujejo, da obstaja le en način rešitve migrantske krize: sistem obveznih kvot. Namesto da bi ljudem pomagali tam, kjer živijo, da bi tam tudi ostali, »je Bruselj začel spodbujati ljudi iz nekaterih najbolj revnih in obupanih delov planeta, naj pridejo v Evropo«, se pritožuje Orbán. Zato po njegovem »glavna grožnja prihodnosti Evrope niso tisti, ki hočejo priti sem živet, temveč naše lastne politične, ekonomske in intelektualne elite, ki so se odločile spremeniti Evropo v nasprotju z voljo evropskega prebivalstva«.
Orbánov recept za močnejšo EU je na kratko rečeno večja suverenost nacionalnih držav, ki jim po njegovem v Bruslju ne bi smeli preprečevati, da na primer same podpisujejo tako pomembne sporazume, kakor sta Ceta ali TTIP. Novi ameriški predsednik je zanj dobra novica vsaj zaradi treh razlogov, saj je napovedal, da bo okrepil nadzor na mejah, ojačal vlogo obveščevalne službe v boju proti terorizmu in prenehal izvažati demokracijo v druge države, »kakor da bi bila milo ali mobilni telefon, uporaben brez stranskih učinkov na vsakem trgu«. Prav ta »izvoz demokracije«, ki je bil razlog za to, da je Zahod z vojaško silo vrgel nedemokratične režime v Iraku in Libiji ter poskušal nekaj podobnega v Siriji, pa je po mnenju madžarskega premiera glavni razlog, da se zdaj vsi ti migranti iz Afrike poskušajo prebiti čez Sredozemlje.
