Tiskane izdaje
Violeta Bulc v prihodnjih mesecih pričakuje intenzivne razprave o smereh razvoja Unije. V pogovoru za Delo je povedala, da bi se morala najprej osredotočiti na uspešno delovanje obstoječih projektov, kot je evro. Izraza »Evropa več hitrosti« ne mara.
Začel se je postopek brexita, preostalih 27 članic je na obletnici v Rimu poskusilo strniti vrste. Imate občutek, da se je v Uniji začelo novo obdobje?
Impulz je čutiti že od brexita, ko smo se začeli pogovarjati, kaj manjka EU, da bi se ljudje bolj počutili del zgodbe. Na vseh področjih je nekaj skupnih pomanjkljivosti, predvsem v komunikaciji in prisotnosti na lokalni ravni, kjer čutiš temperaturo. Ljudi bi morali bolj vključevati v procese ugotavljanja, kaj so problemi – poleg strateških –, s katerimi bi se morali ukvarjati. Obe stvari bi radi povezali. Moraš imeti vizijo in strateški pristop, da se stvari medsebojno povezujejo in da prihaja do multiplikativnih učinkov, hkrati pa moramo iskati konkretne, operativne projekte za nagovarjanje trenutnih problemov. Z mojo ekipo od začetka uporabljamo participativne modele, vključujemo deležnike v pripravo zakonodajnih predlogov. Odgovori na izzive morajo biti jasni, da ljudje opazijo, kaj Evropa sploh je in kaj prinaša.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je predstavil svojo belo knjigo z dokaj konkretnimi petimi scenariji. Kateri Junckerjevi predlogi so po vašem najboljši?
Ti scenariji niso scenariji evropske komisije, ampak scenariji, ki smo jih prepoznali kot potencialne predloge razvoja EU med državami članicami. Menim, da se bo skozi vse dialoge razvil šesti scenarij, ki bo pobral dobre stvari in jih povezal v novo celoto. Scenariji so med seboj različni in gredo v različne smeri razvoja. Po mojem bi morali predvsem končati procese, ki smo jih začeli, in zagotoviti, da so mehanizmi uspešni in učinkoviti kot orodje za zagotavljanje finančne stabilnosti, socialne in ozemeljske varnosti.
Veliko stvari že imamo: schengen, evro, bančno unijo. Tudi v Natu niso vse članice. Izkušnja je na vseh področjih pozitivna. Zagotoviti moramo izvedbo dogovorjenega in poiskati čim več skupnih jeder, ki kažejo na skupne razvojne potenciale. Na podlagi izkušenj z mojega področja vidimo, da je dobro določiti skupne projekte z jasnimi pravili in da jih države, ki so pripravljene, začnejo takoj izvajati. Druge bi mogoče prišle pozneje, z jasnimi pravili pogojev pristopa.
Skratka, Evropa več hitrosti …
Izraz mi ni všeč. Bolj mi je všeč Evropa, ki se povezuje z različnimi krogi pri različnih vsebinah, a vsi imajo pravico vstopa v te kroge, ko izpolnijo pogoje. To ni Evropa različnih hitrosti, ampak Evropa različnih vsebin, v katere se članice vključujejo glede na svojo zavzetost in pripravljenost na reforme za uresničevanje nekega cilja. Primer z mojega področja: če ne sprejmeš ustrezne zakonodaje za povezana in avtomatizirana vozila, se takoj postavi vprašanje, kako boš sodeloval v enotnem evropskem projektu. Najprej moraš počistiti stvari doma in nato pristopiti v skupno evropsko zgodbo.
Preveč takšnih rešitev na posameznih področjih bi najbrž še bolj zapletlo delovanje EU. Nejasno bo razmerje med pristojnostmi evropske komisije in držav članic.
To sicer lahko vodi v večjo kompleksnost, a stvari lahko delujejo urejeno, če se dogovorimo o skupni viziji in strateških usmeritvah – tako kot je evropska komisija imenovala deset prednostnih področij – in v takšnem okviru nastajajo posamezne skupine. Še zlasti, če so jasna pravila, kako skupine nastajajo in kako poteka proces za njihov zagon, pa tudi vstopanje in izstopanje iz njih.
»Všeč mi je Evropa, ki se povezuje z različnimi krogi pri različnih vsebinah.« Foto: Tomi Lombar/Delo
Predsednik Jean-Claude Juncker rad kritizira članice, ker ne izvajajo sprejetih odločitev in raje kažejo s prstom na Bruselj. Kje vidite pot iz slepe ulice?
Strinjam se z Junckerjem. To vidim tudi na svojem področju, imamo veliko postopkov kršitev pravnega reda. Izzive imamo na več ravneh. EU pomaga pri premagovanju razvojnih ločnic. Ni članice, ki ne bi v času članstva zelo napredovala: na področju gospodarstva, infrastrukture, urejanja socialnih razmer. Kadar je napredek na lokalni ravni, na področju kmetijstva ali v manjšem kraju, se ne ve, da je financiranje infrastrukture in razvojnih projektov v resnici prišlo iz EU. To si pogosto lastijo lokalni politiki. Morali bi opraviti notranji razmislek in se ozavestiti.
Po statistiki zadnjih deset let, odkar je Slovenija v evru, se je BDP zvišal za 19 odstotkov, povprečna plača za 31 odstotkov, izvoz za 41 odstotkov. To je posledica integracij, ki se počasi kapitalizirajo. Res je, da procesi trajajo dolgo, a EU je nikoli končana zgodba. Ves čas se razvija in poskuša odkriti, kje so sinergije, ki so dodana vrednost za vse članice. Tudi institucije moramo odigrati svojo vlogo pri komunikaciji in biti bolj navzoče pri poudarjanju skupnih prednosti EU za vse. Kot je povedal predsednik Juncker – nimamo veliko res pravih Evropejcev. Ob Angeli Merkel in Françoisu Hollandu je omenil tudi Mira Cerarja. Juncker pravi, da potrebuje predsednike vlade, ki razumejo, kaj je prednost EU, in ne iščejo izgovorov za neuspele zgodbe doma v Uniji, ampak v neizpeljanih strukturnih spremembah.
Tudi v precejšnjem delu državljanov je veliko nezaupanja do EU. To ni bilo vidno le v odločitvi za brexit. EU ne dojemajo več kot jamstva blaginje, za mnoge je postala del problema.
Tudi sami analiziramo, zakaj so ljudje nezadovoljni v času, ko imamo daleč največje uspehe. Prvič smo v položaju, ko vse članice zaznavajo rast BDP. Območje evra je zunaj krize, na splošno se izboljšujejo razmere za zaposlovanje. Imamo največ zaposlenih v zgodovini. Tega ljudje ne čutijo pri sebi. Pravilne so analize, ki kažejo, da je med gospodarsko krizo v določenem sloju ljudi v evropski družbi izginil optimizem, da bo njihovim otrokom bolje, kot je bilo njim. Nam, ki smo odrasli v socializmu in preživljali obdobja prehoda, se je vse življenje izboljševalo življenje. Če gledam začetne korake mojih staršev: živeli smo preprosto v eni sobi, nato se je standard stalno izboljševal in otroci smo na boljšem kot naši starši. Upam, da se bo s programi, kot je zaposlovanje mladih, položaj obrnil in bo Evropa za del družbe, ki bi ga morali najbolj prepričljivo nagovoriti, postala optimistična.
Druga razlaga bi bila, da v EU mogoče res imamo statistično okrevanje, a njegovi sadovi so neenakomerno porazdeljeni.
Da. Tudi zato evropska komisija izrazito poudarja socialni sveženj in dialog, da pritegnemo k razmišljanju vse socialne partnerje, tudi sindikate, in poiščemo skupne poti. Sama sem v glavi velik inovator in liberalec, a v srcu sem socialist. Moramo se hitro razvijati, napredovati in uvajati novosti, a poskrbeti moramo za ljudi, da ne pridemo – kar se zdaj kaže – do ekonomije kopičenja, ampak do ekonomije blaginje za vse.
Kako vidite vlogo Slovenije v velikih evropskih razpravah? Zdi se mi, da je nesorazmerno veliko ukvarjanja z vprašanjem, ali bo Slovenija v Evropi prve hitrosti. Imajo takšni strahovi realno podlago?
Takšnih razprav ne bi smeli podcenjevati. Vendar bi morali pogledati, kdo »hrani« takšno vzdušje. Seveda Slovenija ne bo mogla biti povsod v žarišču. Še zlasti, če se bomo bolj gibali v smeri razvoja različnih vsebin, kjer se bodo članice združevale glede na interese. Slovenija bo morala opredeliti svojo vizijo dolgoročnega razvoja in prednostne naloge, v okviru katerih bi se uveljavila ne samo v EU, ampak tudi v svetu. Nato bi morala delovati ne samo kot sledilec, pač pa tudi kot soustvarjalec vsebin na ravni EU. Na mojem področju me veseli, da je Slovenija na digitalni konferenci v Rimu pristopila k projektu za uveljavljanje povezanih in avtomatiziranih vozil. Uveljavlja se pri razogličenju cestnega prometa. Povezovalno deluje na Zahodnem Balkanu. Seveda mora sodelovati v skupinah na finančnem področju. Evro je za Slovenijo velik korak naprej. Zgodbe bi se morale izkristalizirati. Evropska komisija že nekaj časa spodbuja pametno specializacijo. Tako se države umestijo na področja, na katerih želijo biti vodilne, in na druga, na katerih bodo posnemovalke rezultatov drugih članic.
Kako bi se EU morala odzvati na dogajanje na Poljskem in Madžarskem? Obe državi s svojim ravnanjem spodkopavata temeljna načela in vrednote. Manevrskega prostora sicer ni veliko, a Unija bi vendarle morala kaj narediti. Se strinjate?
Politiki se moramo zavedati dolgoročnih posledic svojih dejanj. Lahko je biti populističen politik. Ti iščejo enostavne rešitve zapletenih vprašanj. Politika je odgovoren poklic, ki ga moramo odgovorno opravljati. Razmišljati bi morali o stalnem izobraževanju in poglabljanju razumevanja kompleksnih situacij. Vsaka članica, ki izziva pravno državo, izziva pravno državo celotne EU kot enega od temeljev, na podlagi katerih delujemo. Zato se morajo evropska komisija, svet EU in evropski parlament odzvati. Sem na strani stalnega dialoga in iskanja rešitev, tudi kadar druga stran odide od mize.
Nekateri politiki zaostrujejo odnos do EU s populističnimi vzgibi, da bi si utrdili položaj. Upam, da bomo počasi prišli ne v večje razgrajevanje, ampak v ponovno združevanje s konkretnimi rešitvami, ki bi zbližale mnenja Poljske in Madžarske z mnenji drugih članic EU. Razkoraka ni na vseh področjih, na nekaterih področjih so te države dejavne in konstruktivne. Upam, da bo politična modrost prevladala, sploh zaradi dinamičnega globalnega geopolitičnega položaja. Vprašanje, ki se mi zastavlja, je, komu koristi šibka EU. Če si na vprašanje odgovorimo …
Kako si vi odgovarjate?
Vsekakor velesilam, ki so kot enotne države bistveno močnejše in si želijo čim manj tekmecev na globalni sceni. EU je najmočnejše gospodarstvo na svetu, smo največji darovalci in podporniki človekoljubnih dejavnosti. Smo med vodilnimi izumitelji in znanstveniki. Imamo 40 odstotkov patentov v zelenem gospodarstvu. EU je pravi odgovor, da male in manjše države ob boku Brazilije, Indije, Kitajske in ZDA lahko uveljavljajo svojo voljo. Tudi v skupini Asean države med Indijo in Kitajsko ugotavljajo, da se morajo povezati, če hočejo imeti neko vlogo. Potrebujemo več komunikacije; treba je predstavljati ljudem moč, hkrati pa biti odprt za stalne spremembe in prilagajanje. To je bila v nekem obdobju šibka točka EU in upam, da bomo naredili korak naprej.
