Višegrajske države družno proti priseljenskim kvotam

Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška, ki so združene v »višegrajsko četverico«, so prejšnji teden skupaj nastopile proti predlogu evropske komisije, da morajo članice Evropske unije obvezno sprejeti določeno število pribežencev. V soboto pa je v Bratislavi na množičnih protipriseljenskih demonstracijah prišlo do obračunov in aretacij.

Namesto vsiljevanja »kvot« bi se morala EU zavzemati za »prostovoljno« razmeščanje beguncev in več narediti za izboljšanje razmer v Libiji in Iraku, so ugotovili predstavniki višegrajske skupine, ki so se konec prejšnjega tedna sestali na Slovaškem. Na Zahodu zadnje čase buri duhove zlasti protiimigrantska politika uradne Budimpešte, kjer je vlada premiera Viktorja Orbana prebivalcem najprej razdelila »posvetovalne« vprašalnike, v katerih povezujejo priseljence z naraščanjem teroristične nevarnosti, državo oblepila s plakati, ki emigrante svarijo, naj domačinom ne kradejo delovnih mest, pred kratkim pa sprejela odločitev, da bo na celotni meji s Srbijo postavila štiri metre visoko in 175 kilometrov dolgo ograjo, za katero bo odštela več kot 200 milijonov dolarjev. Madžarska opozicija trdi, da je problem s priseljenci napihnjen, saj je iz države v zadnjih letih več ljudi pobegnilo, kakor se jih je tja zateklo. Samo od leta 2010 je domovino zapustilo okoli 300.000 Madžarov, v tem stoletju pa jih je s trebuhom za kruhom v tujino odšlo že pol milijona oziroma pet odstotkov prebivalstva.

Po mnenju analitikov se Orbanova vlada zateka k protipriseljenskemu populizmu, ker se njegova vladajoča stranka Fidesz boji še bolj desne opozicijske stranke Jobbik, ki ji čedalje bolj narašča priljubljenost. Na Češkem se proti begunski »nevarnosti« ne borijo le desničarji, ampak so, če gre verjeti pisanju tednika Respekt, proti neznanim Arabcem in Afričanom, ki se zdaj gnetejo po begunskih taboriščih na jugu Evrope, vsi: tako po vaseh kot po mestih, levičarski ministri in desničarski opozicionalci, komunisti in tajne službe. »Neenotna družba je končno našla svoj nacionalni interes: preprečiti prihod Eritrejcev in Sirijcev,« ugotavljajo v češkem tedniku.

Tako kot Orban, za katerega je evropski predlog o obveznih kvotah »na robu norosti«, so tudi njegovi višegrajski premierski kolegi že večkrat izrazili nasprotovanje prisilnemu razmeščanju beguncev po evropskih članicah. Med prvimi, ki so izjavili, da bodo glasovali proti, so bili na Poljskem, ki bi morala sprejeti 2.700 prišlekov. Slovaški so jih dodelili 785, toda za njihovega predsednika vlade Roberta Fica so ljudje, ki so se na staro celino zatekli zaradi dela in boljšega življenja, preveliko tveganje. S sabo lahko prinesejo tudi »val terorizma«, je Fico povedal pred kakim mesecem, ko je v slovaškem glavnem mestu le nekaj deset pristašev organizacije Bratislava brez nacizma izobesilo transparent »Dobrodošli begunci«. Minulo soboto se je na ulicah zbralo več tisoč njihovih, manj miroljubnih someščanov, ki so protestirali proti priseljencem in nevarnosti islamizacije Slovaške. Napadali so drugačemisleče, ranili nekaj policistov in zažgali pol ducata policijskih avtomobilov, organi pregona pa so za zapahe odpeljali več kot 50 nasilnih demonstrantov.

»Pribeženci so uboga bitja, toda ne smemo spodkopati temeljev naše države,« je izjavil češki notranji minister Milan Čovanec. Tudi njegova država, ki bi morala v naslednjih dveh letih sprejeti okoli 1850 pribežencev, večino iz Sirije in Eritreje, je Bruslju jasno sporočila, da sistema kvot ne podpira, češki predsednik Miloš Zeman pa je pred kratkim v parlamentu napovedal, da se bo Praga sklicala na lizbonsko pogodbo in se uprla, če jo bo evropska komisija hotela prisiliti k sprejemu beguncev. Finančni minister Andrej Babiš je že pred kakim mesecem izjavil, da se EU ne bi smela mešati v migracijsko politiko njegove države. Če bo Češka potrebovala delovno silo, se bo po njegovih besedah obrnila proti Slovaški in Ukrajini. »Slovani? Zakaj pa ne?« je bilo retorično vprašanje, s katerim je Babiš pojasnil, da mora država pri učinkoviti imigracijski politiki upoštevati tudi možnost uspešne asimilicije bodočih čeških prebivalcev.

Oblasti v Pragi se pritožujejo, da je na Češkem v prvih petih mesecih letošnjega leta prvič za azil zaprosilo že 679 pribežnikov, kar je 286 več kot lani, največ med njimi, 332, pa je bilo Ukrajincev. V tedniku Respekt opozarjajo, da je bila Češka precej bolj gostoljubna država v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so divjale vojne na Balkanu. Takrat se je na Češko zateklo 3.500 beguncev iz Bosne, od katerih jih je 2.000 ostalo v državi, pa se ni nihče razburjal tako kot zdaj. Češka pa je nekaj let kasneje tudi ljubeznivo sprejela okoli tisoč prišlekov s Kosova, za katere je takratna vlada Miloša Zemana celo najemala zasebna bivališča po državi. Velika večina se jih je po koncu vojne vrnila domov. »Ne razumem svojih čeških prijateljev, ki nočejo beguncev, ker ne prihajajo iz Evrope, in se zato bojijo, da bodo postali teroristi. To so zgolj ubogi preprosti ljudje, ki bežijo pred nasiljem,« je za Respekt povedala Hanushe Blakčori iz Brna, ena od redkih albanskih begunk, ki so ostale na Češkem.