Tiskane izdaje
Bruselj – Evropski tednik in spletni portal Politico.EU je letos prvič objavil lestvico 40 evropskih poslancev, ki – tako so zapisali – res nekaj veljajo. Visoko so umestili tudi evroskeptike in celo rušilce povezave, a je na njej veliko več takih, ki EU spreminjajo v povezavo prihodnosti.
Najviše na lestvici je, kar je pričakovano, predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz. Sledi mu na plenarnih zasedanjih vedno glasna voditeljica francoske Nacionalne fronte, nacionalistka Marine Le Pen, ki ne skopari z očitki na račun neučinkovite EU, hkrati pa ji prav evropski parlament zagotavlja trenutno edino (predvsem pa dobro plačano) službo. Njeno nasprotje v razpravah je nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt, prvi med evropskimi liberalci, sicer velik zagovornik enotnega trga EU in nadaljevanja povezovanja v smeri federalizma. Še preden so ga imenovali za parlamentarnega pogajalca za brexit, so ga kolegi s Politico.EU uvrstili na tretje mesto, celo pred Manfreda Weberja, šefa največje politične skupine na evropski ravni – Evropske ljudske stranke. Za Weberjem je na petem mestu britanski nacionalist Nigel Farage.
Politico.EU je sicer komaj leto in pol stara novičarska znamka. Vanjo je – ob nemškem gigantu Axel Springer – denar in znanje vložil celo ameriški založnik Politico. To je v medijskih krogih sprožilo veliko začudenja, saj sta EU in njen birokratski stroj pregovorno veljala za dolgočasna in »novičarsko neprebavljiva«. A bo, kot kaže, mediju uspelo preživeti.
Lestvica »40 evropskih poslancev, ki res nekaj veljajo«, je le eden od novih pristopov, ki dokazujejo, da je na evropskem političnem parketu dovolj posameznikov z idejami in rešitvami, ki bi EU lahko okrepile v smeri močnejšega, predvsem pa enotnejšega igralca v vse ostrejši in vse bolj nepredvidljivi igri globalnih interesov.
Mi smo za nizanje rešitev o prihodnosti EU izbrali štiri. Poslanca, ki je dosegel višjo raven zaščite osebnih podatkov državljanov EU, vodjo evropske preiskave o lažeh koncerna Volkswagen, poslanko, ki uvaja spremembe na enotnem digitalnem trgu, in velikega, ponosnega zagovornika trgovinskih sporazumov. Nacionalistom smo se namenoma izognili.
Kaj pomenijo razprave, ki so se pojavile ob brexitu in globalnem vzponu populističnih voditeljev, za Evropsko unijo? Njen dokončni razkroj?
Jan Philipp Albrect: »Zelo se bojim možnih posledic vseh napačnih dejstev, podobnih tistim ob referendumu o brexitu. Tudi sam bi bil do EU zelo skeptičen, če bi poslušal samo takšna namigovanja. Če poslušaš samo to, je EU res eno samo zlo. Bojim se, ker preveč ljudi verjame v govorice, politiki pa jih dopuščajo, sploh ne razlagajo več resnice, dejstev, drugačnih pogledov ... Vse, vključno z mediji, celo največjimi evropskimi časopisi, se obrača k nacionalizmu.«
Kathleen Van Bremt: »Če se nič ne spremeni, bo gotovo izstopila še kakšna država. Temeljni steber EU je namreč solidarnost, a potekati mora v obe smeri. Javnost je nezadovoljna, kadar poteka zgolj v eno. Večina solidarnost EU podpira, včasih pa se situacija tudi obrne in politika oznani: »Ne, hvala, naše javno mnenje je proti.« Če je to argument, je EU že populistična. Ker javnosti stvari še vedno lahko argumentiramo, jo vodimo v določeno smer, jo prepričamo ...«
Kaja Kallas: »Prihajam iz Estonije, države z geografsko lego, ki ji nenehno preti nevarnost. To je majhna država, vpletena v politično sfero, ki naznanja povsem drugačno usodo. Brexit je zanetil močne razprave in je videti, kot da vse res vodi v razpad EU. Prihajam iz nekdanje Sovjetske zveze in tistih časov se dobro spomnim. Resnično se ne želim vrniti nazaj. Morda osrednja Evropa koncept miru in svobode jemlje za samoumevnega, a pri nas je drugače.«
Christofer Fjellner: »Zaskrbljen sem, a zdi se mi, da v osnovi sploh ne gre za Evropo, ampak za nacionalizem, kritiko elit in kredibilnost političnega sistema. Kolega je dobro dejal: »Če bi v Veliki Britaniji potekale le razprave o Evropi, bi bilo vse precej lažje.« Žal ni tako, a po mojem mnenju bomo preživeli tudi to. Problemi, s katerimi se je in se bo še spopadala Velika Britanija, so namreč lahko dober zgled in morda bodo države s podobnimi nameni odvrnile od izstopa.«
Sami ste s parlamentarnimi primeri, ki ste jih vodili, dokazali, da EU vendarle ni samo brezupna birokracija. Kako hitro vam je – po določenih uspehih – pojenjal optimizem?
Jan Philipp Albrect: »Po sprejetju odločitev o zaščiti osebnih podatkov sem precej bolj optimističen o prihodnosti EU, kot sem bil do zdaj. V evropski parlament sem namreč prišel kot skeptik, dvomil sem, da se državljani oziroma potrošniki sploh še lahko učinkovito odzivajo na kapital. Bil sem prepričan, da so razprave v parlamentu in legislativa, ki jo sprejme, zelo oddaljene od državljanov. In vendar nam je uspelo povezati kup evropskih uradnikov, civilno družbo iz vseh držav članic in seveda tudi lobistov ... Na koncu je glavnino predlogov za ureditev teh vprašanj posredoval kapital, podjetja, pa nam je vseeno uspelo pripraviti kompromis, sprejemljiv za vse. To je čudež. A očitno se lahko prav v EU zgodijo čudeži.«
Kathleen Van Bremt: »Z okoljevarstvenimi zakoni se ukvarjam že več let in vedno sem s ponosom govorila o Evropi kot vodilni v boju proti podnebnim spremembam. Toda afera Dieselgate je pokazala, da svojih sicer strogih zakonov ne izvajamo korektno. Kadar države članice teh zakonov ne spoštujejo, bi jim morali predpisati kazni, vzpostaviti bi morali tudi mehanizem, ki bi zagotavljal, da bodo podjetja odplačala povzročeno škodo. Volkswagen je moral, denimo, v ZDA skleniti dogovor za povrnitev stroškov ameriškim potrošnikom, v Evropski uniji pa to na nadnacionalni ravni sploh ni mogoče. V Bruslju smo sprejeli rešitve, a problem je, ker je preveč moči še vedno v rokah držav članic.«
Kaja Kallas: »Prav pri digitalizaciji ima EU zelo veliko potenciala. Start-up podjetniki pravijo, da je inženirje najbolje iskati v Evropi, medtem ko se je s finančnimi problemi bolje obrniti na ZDA. Imamo močno industrijo in močan zdravstveni sektor – gre za področja, kjer bi s svojim potencialom lahko zasedli prvo mesto. A najprej moramo premagati ovire, denimo fragmentacijo trga. Internet, kot vemo, nima meja. Njegov doseg je globalen. Podjetniki zato mislijo, da jim omogoča dostop do globalnega trga, a se že na začetku poslovanja spopadejo z ovirami – različne ureditve DDV, različni predpisi, ki varujejo potrošnike. To so ovire, ki podjetnike v EU omejijo na manjše trge in nižjo prodajo, posledično pa zmanjšajo priložnosti ljudi.«
Christofer Fjellner: »Kadar je prosto trgovanje najbolj potrebno, je podpora prosti trgovini na žalost najmanjša. Med recesijo poskušamo gospodarstvo spodbujati z denarjem davkoplačevalcev in mu pravimo »naložba«, toda tega denarja prej ali slej zmanjka, saj davkoplačevalci nimajo neomejenih količin denarja. Prosto trgovanje je eden redkih pristopov, ki je brez stroškov in res lahko pripomore h gospodarski rasti, zato o njem – čeprav dandanes ni ravno priljubljeno – toliko govorim. Eden mojih najljubših mislecev, Frédéric Bastiat, je pred dvesto leti dejal: 'Meje, na katerih ne trgujete, so meje, ki jih bo nadzorovala vojska.' In mislim, da nas prav to združuje.«
Kako torej naprej, da bo EU postala vzrok za zadovoljstvo državljanov v vse bolj globalnem svetu, ne pa dežurni krivec za vse težave, ki se kopičijo?
Jan Philipp Albrect: »Pravzaprav smo že zdaj zelo integrirani, le državljane moramo učinkoviteje povabiti k javni razpravi. Zdaj tudi na evropski ravni odločajo nacionalne vlade oziroma njihovi predstavniki, pa sploh niso poklicani za to. Za to so tu evropske institucije, celo evropski parlament izvolimo, da odloča. Svoj delež bi zato morale prispevati tudi politične stranke po državah članicah. Da poskrbijo za opaznost njihovih članov evropskega parlamenta, ne pa da jih skrivajo pred javnostjo, da ne bi ogrozili domačih, nacionalnih voditeljev.«
Kathleen Van Bremt: »Če bi mi rekli, naj vzamem list papirja ter narišem EU s pripadajočimi institucijami in delujočo demokracijo, bi to storila. Ubrala bi kombinacijo zelo močnega in demokratskega evropskega sistema, nato pa bi več pozornosti usmerila v posamezne regije in mesta, ne v države članice. Mesta so povezana z resničnimi problemi resničnega sveta. Če bi parlamente sestavljali župani mest, nikoli ne bi izglasovali predpisov, ki dopuščajo onesnaževanje zraka. To bomo v sedemdesetih, osemdesetih letih tudi dosegli, a moja generacija tega ne bo dočakala.«
Kaja Kallas: »Svojim volivcem situacijo vedno razložim tako: imamo 1,3 milijona prebivalcev. Če naša podjetja prodajajo le 1,3 milijonom ljudi, ne bodo mogla prav na veliko zaposlovati ali zviševati plač, saj nimajo poslovnih možnosti. Če prodajajo 507 milijonom ljudi, lahko razširijo svoje poslovanje, začnejo izvajati nove storitve ... Tudi zdaj, ko govorimo o zapiranju schengenskih meja, se nekateri zmrdujejo, da gre le za kontrolo potnih listov. A za podjetja to pomeni čakalne vrste, višje stroške, manj poslovanja, manj delovnih mest. Vse je povezano.«
Christofer Fjellner: »Sploh ne gre za »več Evrope«, kot so trdili tudi v moji stranki. Urednik francoskega dnevnika Le Monde je, denimo, zelo konkretno povedal: »Potrebujemo evropski sistem bonitet za družine, potrebujemo neka sredstva.« Vsakdo bi bil hvaležen, če bi na svoj račun dobil evropski denar, a to res ni bistvo Evropske unije. Ko gre Evropski uniji najbolje, tega ne opazi nihče. In prav to je bistvo vsega. Pogosto me vprašajo: »Kako se vse skupaj izraža v mojem vsakdanjem življenju?« Moj odgovor je vedno: 'Ne sme se!'«
Lahko naštejete, kaj konkretno bi storili, da EU ne bi bila samo tista, ki sprejema neživljenjska pravila, ki jih tako ali tako vsi zasmehujejo?
Jan Philipp Albrect: »Bom kar ostal pri neposrednosti. Tudi evroposlanci se preveč zanašamo le na svoje države, svojih rešitev, ki se tičejo vseh, ne predstavljamo drugod. Na teren moramo. Po vsej Evropski uniji, ne le v domače države. Bolj se moramo povezati z državljani. Tudi evropski svet bi se moral. Tam sedijo predstavniki držav in v njihovem imenu potrjujejo zakonodajo. Potem pa se včasih zgodi, da nacionalne vlade doma kritizirajo rešitve, ki so jih v Bruslju podprle. In potem krivijo Evropsko unijo. Ker so dejstva jasna: celo največja ekonomija, torej država, iz katere prihajam, globalnim izzivom ne bo kos.«
Kathleen Van Bremt: »Evropskim državljanom moramo samo bolje razložiti dejstva. Prvič: Globalizacija je tu in države so vse šibkejše, ker na račun vse močnejših multinacionalk izgubljajo davčne vire. Za spopadanje s tem problemom potrebujejo prav Evropsko unijo, ker same tega niso sposobne. Drugič: Kakorkoli obrnemo – migracije so dejstvo. Soočiti se bomo morali z njimi. Jasno je, da pri tem manjka skupni dejavnik, ki je ključen. Tretjič: Čeprav mnogi pravijo, da gre zgolj za mit, imamo skupno evropsko identiteto, ki si jo delijo le države članice. Poglejte samo mlade in program Erasmus ...«
Kaja Kallas: »Pa saj takšne projekte že imamo. Nedvomno je to okoljevarstvena politika, ki na podlagi pravil, v katera smo privolili sporazumno, zagotavlja čistost naših voda in plaž. Potem so tu stroški mobilnega gostovanja, ki jih bomo leta 2017 dokončno odpravili. Že danes so nižji tudi do 75 odstotkov. Poglejmo samo schengen, zdaj ko so spet kontrole na mejah. Čakalne vrste na mejah za podjetja pomenijo višje stroške transporta, manj trgovanja, manj poslovanja, manj delovnih mest – vse je povezano. Sistem, ki omogoča, da se po Evropi prosto gibljemo, delamo in poslujemo, je velik koncept, ki je koristen za vse!«
Christofer Fjellner: »Evropska unija ni in nikoli ni bila enotno telo z eno skupno idejo. Se pa nenehno – tako kot tudi moja in vaša država. In tudi vse druge – spopada z aktualnimi problemi, političnimi idejami in projekti. In to se tudi v prihodnje ne bo spremenilo. Če bi se osemindvajseterica ukvarjala z velikimi projekti, ki bi jih javnost opazila, bi bilo spet razburjenje. Zato bi morali pravzaprav narediti manj, ne več. Sam, denimo, popolnoma razumem slogan evropske komisije: »Veliki naj se ukvarjajo z večjimi, majhni pa z manjšimi problemi.« Za to bi se morale prizadevati Evropska unija in njene članice.«
