Tiskane izdaje
Berlin − Številne države se pač sprijaznijo z zavezniškim vohunjenjem ali celo poskušajo po najboljši moči vrniti »uslugo«, v Nemčiji pa nespoštovanje dogovorov in zasebnosti močno razburja tudi 70 let po padcu nacizma. Prisluškovanje ameriške NSA s pomočjo domače BND čedalje bolj ogroža tudi veliko koalicijo med CDU/CSU in socialdemokrati.
Socialdemokratski prvak Sigmar Gabriel, pa čeprav podkancler, kanclerski palači krščanske demokratke Angele Merkel priporoča nekaj več hrbtenice. »Kanclerka je prav povedala, da med prijatelji ne more biti prisluškovanja,« je svojega nekdanjega varovanca v časopisu Bild podprl tudi nekdanji kancler Gerhard Schröder. »Zdaj je treba raziskati, kdo je vedel kaj in kdaj, ter potegniti politične posledice!«
Sporazum o medsebojnem sodelovanju ameriških in nemških obveščevalnih služb pa so podpisali prav v času njegove vladavine in delovanja sedanjega zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja na položaju šefa vladnega kabineta. »Po grozljivih napadih enajstega septembra 2001, ki so povzročili več kot tri tisoč žrtev, smo morali ukrepati, del atentatorjev je konec koncev živel v Nemčiji,« se zagovarja stari kancler. Po zadnji aferi, ki jo je povzročilo pričevanje sodelavca BND pred parlamentarno komisijo o velikopoteznem prisluškovanju ameriške NSA evropskim in drugim ciljem, odgovornost vse glasneje zahteva tudi sedanji prvak SPD Gabriel.
Eno najbolj vročih vprašanj sedanjega nemškega političnega trenutka je, ali bo kanclerska palača Angele Merkel objavila tako imenovane selektorje, ki bi pokazali, komu so pri NSA prisluškovali s pomočjo nemške BND. Številni opazovalci verjamejo, da bo to vprašanje odločilo o prihodnji nemški vladi, morda pa celo o sedanji, saj SPD v aferi očitno vidi priložnost zase. Kljub najnižji zajamčeni plači in drugim socialnim programom, ki so jih uspešno uveljavili v sedanji veliki koaliciji, se na raziskavah javnega mnenja nikakor ne dvignejo s petindvajsetih odstotkov ali celo manj, medtem ko CDU/CSU kanclerke Merklove kraljuje naprej z več kot štiridesetimi odstotki.
Pri SPD morda verjamejo, da so končno našli šibko točko Angele Merkel, potem ko jih je ta že povozila po prvi skupni veliki koaliciji med letoma 2005 in 2009. Verjamejo, da Nemci kanclerke ne spoštujejo zaradi njenih političnih programov, ampak zaradi obljube stabilnosti, ki jo pooseblja. »Ali gospa Merklova sploh še nadzoruje svoj urad?« zdaj glasno sprašujejo socialdemokrati, prejšnji teden pa jim je pomagal še razvpiti Julian Assange, ki je iz svojega londonskega zatočišča objavil protokole zaslišanj parlamentarne komisije o ameriških prisluškovanjih. Komisijo so ustanovili po razkritjih v Rusijo prebeglega nekdanjega agenta Cie Edwarda Snowdna o obsežnih prisluškovanjih NSA v Nemčiji, menda celo kanclerkinemu telefonu.
Kljub morebitnim mednarodnim razsežnostim sedanjih nemških obveščevalnih afer pa konservativna Nemčija nima veliko upanja v pomoč demokratskega Washingtona, ki doma sicer omejuje delovanje svojih obveščevalnih služb, ne pa tudi v tujini. To spoznanje je še posebej grenko za tiste, ki resnično verjamejo v ogroženost današnjih demokracij in skupno ukrepanje.
»Številni Nemci imajo preveč romantično predstavo o miru v lastni državi in temeljni dvom do obveščevalnih služb,« piše Frankfurter Allgemeine Zeitung, kjer zadnje sicer razumejo, a se ob vse napadalnejših islamistih, vse bolj avtoritarni Rusiji in rekah beguncev bojijo katastrof, če se vlada ne bo mogla natančno informirati o kriznih območjih. »Nevarnost ni nič manjša, če gledamo stran.«
Nemški konservativci se poskušajo braniti tudi z napadom in v tem duhu je voditelj bavarske CSU Horst Seehofer socialdemokratskega prvaka Gabriela obtožil pomanjkanja »državne odgovornosti, ki jo mora imeti vladajoča stranka«. Podpredsednik CDU Armin Laschet je bil še ostrejši, v časopisu Tagesspiegel je socialdemokrate obtožil, da v času velikih terorističnih in drugih nevarnosti neodgovorno ogrožajo obveščevalno sodelovanje zavezniških držav. Šef vladnega kabineta Peter Altmaier pa je povedal, da se o objavi spornih selektorjev že posvetujejo z ZDA, in tudi zato, ker le redki pričakujejo odobravanje Washingtona, lahko visoki socialdemokrati pozivajo, da Nemčiji ni treba prositi za ameriško dovoljenje.
Tudi za nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja so zahteve po razjasnitvi domnevnega prisluškovanja evropskim partnerjem in nemškim podjetjem povsem upravičene, pa čeprav je med zadnjimi za zdaj slišati le o Siemensu zaradi prodaje obveščevalne tehnologije ruskim obveščevalnim službam. Nemški konservativci upajo, da bodo ameriške zaveznike streznila vsaj poročila, da jih je prav njihova BND obvestila o skrivališču vrhovnega terorista Osame bin Ladna v Pakistanu in tako omogočila njegov uboj. To naj bi ugotovili s pomočjo nadzora nad pakistanskimi telefonskimi in drugimi komunikacijami iz bavarskega Bad Aiblinga, kjer so verjetno pomagali tudi ameriški NSA. Za vsak slučaj pa si zdaj tudi pri CDU/CSU prizadevajo za reformo delovanja svoje BND.
