Vojaški brexit ne bo tako trd

Če bomo odšli iz Evropske unije, to še ne pomeni, da se bomo odselili iz Evrope, je izjava, ki jo je v pogajanjih o brexitu že večkrat ponovila britanska ministrska predsednica Theresa May. Ko gre za vojaški del ločevanja med Otokom in celino, ta izjava velja še prav posebej.

Obrambe stare celine si namreč ni mogoče prestavljati brez tesnega vojaškega sodelovanja obeh, za zdaj še vedno edinih evropskih jedrskih sil, ki sta obe tudi edini evropski stalni članici varnostnega sveta. Ohranitev vojaškega sodelovanja med Londonom in Parizom je torej nujna, opozarjajo strokovnjaki. In to ne glede na brexit. 

Na srečo se na obeh straneh Rokavskega preliva tega zelo dobro zavedajo. Na to kažejo prizadevanja za ohranitev vojaških povezav, ki jih je med Otokom in »preostankom« EU čutiti kljub določenim razlikam v odnosu do ZDA in precej nezanesljivega novega predsednika Donalda Trumpa. Ni namreč skrivnost, da Velika Britanija po izstopu iz EU vojaško še vedno stavi predvsem na ZDA in Nato, kjer ima tudi zgodovinsko gledano malce privilegiran status v tako imenovani vedno »budni peterici« (ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), medtem ko bi se EU rada tudi vojaško bolj osamosvojila od Washingtona. Toda iz Londona kljub pričakovani večji navezavi na ZDA hkrati prihajajo zelo močni signali, da Veliko Britanijo tudi v prihodnje, in ne glede na brexit, zelo zanima tudi vojaško sodelovanje pri skupni obrambi kontinenta.

Jedrski dežnik

Takemu sodelovanju je v sedemindvajseterici »preostalih« zelo naklonjena predvsem Francija, ki se je ob gospodarsko močni Nemčiji v Evropi do zdaj vedno poskušala profilirati predvsem kot vojaška (tudi jedrska) varuhinja povezave. Na to »varnostno komponento« v marsičem igra tudi novi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se je v svojih sorbonskih predlogih za korenito reformo Evropske unije v okviru tesnejšega vojaškega sodelovanja zavzel tudi za skupne evropske intervencijske sile, ki bi bile sposobne posredovati tudi na tujem. Na primer v Afriki, kjer ima Francija veliko interesov.

Pariz za tako politiko zaradi tradicionalno (vojaško) še vedno zadržane Nemčije seveda potrebuje močnega partnerja s podobnimi ambicijami, ki pa ga v Evropi lahko najde kvečjemu v Veliki Britaniji. Ta je po vojaški moči in raznovrstnosti svoje oborožitve, navsezadnje pa tudi zaradi svoje sposobnosti jedrskega odvračanja, tako rekoč edina evropska sila, ki je vojaško enakovredna Franciji. Sodelovanje bi utegnilo pokvariti kvečjemu to, pravijo strokovnjaki, če bi brexit povsem spodletel in bi ga bilo na koncu nujno izpeljati tako rekoč na silo, kar bi najbrž zelo zapletlo tudi vojaške stike. 

Skupne operacije

A za zdaj so »zvezde«, kot kaže, naklonjene nadaljevanju vojaškega in varnostnega sodelovanja med Otokom in celino. Kljub pogostim izjavam evropskih politikov, da je bila odločitev za bolj skupno in bolj samostojno evropsko obrambo, ki jo Bruselj spodbuja predvsem zaradi Trumpa, v resnici mogoča šele z britansko napovedjo odhoda iz EU. Na Otoku so bili namreč vedno proti takšnemu evropskemu vojaškemu soliranju.

Po brexitu je mogoče pričakovati veliko bolj bilateralna vojaška sodelovanja Londona s posamičnimi članicami Unije, zlasti z vojaško najmočnejšimi, pravijo analitiki, to pa naj bi, ob še vedno prisotni precejšnji zadržanosti nemške armade, ko gre za posege na tujem, seveda veljalo predvsem za Francijo in skupne francosko-britanske sile. Te so kljub polomu, ki so ga britanski in francoski lovci pred leti skupaj zagrešili z napadom na Libijo, menda še vedno aktualne. Državi naj bi se januarja menda na novo pogovorili o prihodnjem sodelovanju v teh skupnih silah, pa tudi o tem, kako naj bi britanski vojaki v prihodnje sodelovali v nekaterih vojaških misijah Evropske unije. Dejstvo je namreč, da operacij, v katerih sodeluje tudi britanska vojska in so pomembne za celotno Evropo, ne le za EU, ni mogoče kar tako prekiniti, kar veljao tako za evropsko protipiratsko misijo ob obalah Somalije, ki jo ta čas vodi britansko ladjevje, kot na primer za sodelovanje britanskih ladij v sredozemski operaciji Sophia, kjer imajo Otočani prav tako pomemben delež. 

Pesco in vojaški interesi

Na obeh straneh Rokavskega preliva torej obstaja precejšen interes za nadaljevanje vojaškega in varnostnega sodelovanja, ki ga na svoj način spodbuja tudi pred kratkim sprejeti projekt bodočega evropskega »permanentnega strukturiranega sodelovanja« (Pesco). Ta naj bi znotraj EU vojaško povezal poljubno število članic (za začetek predvsem njihovih vojaških industrij), kar pa brez močne britanske vojaške industrije najbrž prav tako ne bo mogoče.

Toliko manj, ker se v Parizu zelo dobro zavedajo »počasnosti« EU in njene ujetosti v »proceduralne postopke«, ki bi utegnilia razvodeniti tudi s Pescom zastavljene skupne vojaške projekte. Bilateralni dogovori so zato, zlasti pri obrambnih in varnostnih temah, še vedno »zakon«, je pred kratkim za Politico dejal vodja Holbrookovega foruma na Ameriški akademiji v Berlinu Jan Techau. Zato se utegneta Pariz in London, mimo vseh povezav in brexitov, bilateralno o marsičem dogovoriti kar sama. Navsezadnje ju zlasti na obrambnem in vojaškem področju povezuje veliko več kot večino preostalih članic EU.