Vojna napoved »brezbožni« Evropi

Strategija IS se je spremenila. Po obračunih z ZDA in Rusijo je Islamska država udarila po stari celini.

Objavljeno
15. november 2015 21.28
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
To ni več terorizem, kot smo ga poznali do zdaj. To je vojna napoved, pravijo poznavalci razmer. Samooklicana Islamska država, ki je še do včeraj delovala regionalno in kot nekakšna vojaško organizirana verska sekta vsega zmožnih fanatikov, se je očitno odločila spremeniti strategijo.

Bestialni verski skrajneži, tudi evropski med njimi, ki so Zahod do zdaj bolj kot s svojimi vojaškimi akcijami na ozemlju razpadajoče Sirije in Iraka zastraševali z okrutnim rezanjem vratov in razstreljevanjem kulturnih spomenikov, pariške napade, kot kaže, razumejo kot del svojega novega, razširjenega bojišča. Njihovo sporočilo je jasno: Kdor napada nas, »božjo Islamsko državo«, bo moral računati z mrtvimi v svoji državi.

Če je bilo januarski pokol v uredništvu satiričnega pariškega časopisa Charlie Hebdo še mogoče razumeti kot običajni teroristični napad na evropsko svobodo mišljenja, pri tokratnih napadih ni mogoče spregledati, da je šlo za dobro premišljeno vojaško akcijo, ki naj Evropejce kaznuje zaradi njihovega »bogokletnega in dekadentnega« načina življenja, pri tem pa povzroči čim več mrtvih. In ta napad je izvedla »država«, ki je tako tudi organizirana in je po svojih trditvah v vojni z Zahodom.

Napad na »nevernike«

Pariz ni bil izbran naključno. Po eni strani je šlo za vojaško maščevanje francoskemu predsedniku, ki je konec septembra nad Islamsko državo poslal lovce bombnike, po drugi strani pa je bila radoživa metropola ob Seni cilj tudi zato, ker v evropskem merilu še vedno simbolizira svoboden, z džihadističnimi verskimi dogmami skregan, torej bogokleten način evropskega življenja. Nabito polna koncertna dvorana, v petek zvečer polne mestne restavracije in bližina nogometnega stadiona nikakor niso bili naključni cilji.

»Vojaki kalifata so napadli prestolnico prostitucije in brezbožne Evrope,« je Islamska država ponosno sporočila v svojem priznanju napada, ki je v soboto zakrožilo po socialnih omrežjih in internetu. »Francija naj ve, da ostaja na vrhu seznama ciljev Islamske države, vonj smrti pa bodo začutili tudi vsi tisti, ki proti nam vodijo križarske pohode. Ta napad je bil šele prvi v vrsti napadov,« se je glasilo sporočilo.

Širjenje vojne psihoze

Sprememba strategije IS se je napovedovala že dalj časa. Brutalni islamski skrajneži, ki so s svojimi grozodejstvi še včeraj ustrahovali predvsem Sirijo, Irak, Jemen in Libijo, po novem poskušajo vojno psihozo razširiti tudi nad vse tiste države, ki sodelujejo v vojaškem obračunavanju z njimi. Eksplozija ruskega potniškega letala nad Sinajskim polotokom je bila uvod, pariški napadi pa so nadaljevanje širjenja tovrstne vojne psihoze tudi nad celoten Zahod. Kar je v sedanji evropski begunski krizi še posebej nevarno.

Vsak napačen odziv politike na reakcije državljanov, ki se sicer upravičeno čutijo deprimirane, ogrožene, nezaščitene, ponižane, žalostne, izigrane, zraven pa seveda tudi besne na državo in vse, kar se jim dogaja, namreč utegne sprožiti povsem nepredvidljive reakcije. Prva in precej predvidljiva med njimi bi lahko bil vzpon različnih oblik desnega ekstremizma, kar bi sprožilo pogrom nad vsem, kar je v Evropi islamskega, s tem pa resen notranjeevropski konflikt. Tudi s stotisoči nesrečnih in ničesar krivih beguncev, ki pravzaprav bežijo pred istim brutalnim ekstremizmom Islamske države. Druga, nič manj nevarna posledica pa bi lahko bila krepitev vsemogočne države, ki bi s svojim represivnim aparatom hitela dokazovati, da je vendarle sposobna zaščititi svoje državljane, da pa se je zaradi izjemnih, tako rekoč vojnih razmer treba odpovedati še »nekaterim« demokratičnim svoboščinam, ki jih je na stari celini že tako iz krize v krizo vse manj.

Samo ne po ameriško

Da bo »črni pariški petek« spremenil Evropo, je neizogibno. Takšno zlo ne more ostati brez posledic. Vseeno pa bi se bilo dobro zavedati, da so edine vrednote, na katerih stoji in pade evropska družba, njene liberalne svoboščine in da se Evropa tudi zato ne more in ne sme odzvati zgolj po ameriško zadrto »domovinsko« in vojaško maščevalno.

Brutalnost in nečloveškost Islamske države in Asadovega režima, ki sta ključna krivca tudi za begunsko krizo, je seveda treba premagati in, če ne gre drugače, vojaško uničiti. Druge izbire preprosto ni. Še nikoli v zgodovini tako sprevrženih predstav in okrutnih ideologij ni bilo mogoče premagati z lepimi prošnjami in pogajanji. Toda Evropa mora pri tem ves čas upoštevati tudi to, da je krvavi upor verskih fanatikov v marsičem tudi posledica ne dosti manj brutalnega stoletnega kolonialnega, postkolonialnega in današnjega neoliberalnega kapitalističnega izkoriščanja in poniževanja tako imenovanega islamskega »tretjega sveta« in da se bo Zahod, če hoče rešiti konflikte, zato v marsičem moral korenito spremeniti tudi sam. Sicer se utegnemo vsi skupaj hitro znajti v krvavem vrtincu medsebojnega maščevanja.