Tiskane izdaje
Berlin - Nemška kanclerka Angela Merkel je s svojo konservativno-socialdemokratsko koalicijo videti nepremagljiva, a le na zvezni ravni. Nedeljske volitve v dveh vzhodnih deželah nakazujejo spremembe, ki bodo vplivale tudi na Berlin in nemško politiko na evropski ravni.
V Brandenburgu in Turingiji, ki ima vsaka nekaj več prebivalcev od Slovenije, je tako kot pred štirinajstimi dnevi v štirimilijonski Saški v deželni parlament uspelo tudi Alternativi za Nemčijo (AfD), ki s svojim zavračanjem skupne evropske valute in nekaterih drugih zdaj uveljavljenih programov nemške sredinske politike nadaljuje svoj zmagoslavni pohod po evropskih parlamentarnih volitvah. Nedeljskih presenečenj s tem še ni konec, saj bo morda v Turingiji prvič po izginotju Nemške demokratične republike v združeno Nemčijo vlado prevzela naslednica nekdanje komunistične partije.
S 33,5 odstotka je v Erfurtu še vedno najmočnejša CDU, ki je s Christine Lieberknecht doslej dajala ministrsko predsednico v koaliciji s socialdemokrati. Pri turinški SPD pa pred volitvami niso hoteli izključiti niti sodelovanja v vladi Boda Ramelowa iz stranke Levica, ki je prejel 28,2 odstotka glasov, če se mu bo skupaj z zelenimi, ki so ravno še uspeli prestopiti parlamentarni prag, posrečilo dobiti mandat. V Brandenburgu so bili socialdemokrati uspešnejši, ministrskemu predsedniku Dietmarju Woidkeju se je z 31,9 odstotka glasov posrečilo ohraniti prevlado, namesto njegove dosedanje koalicijske partnerice Levice (18,6 odstotka) pa je zdaj s triindvajsetimi odstotki na drugem mestu CDU. AfD se je tudi v Potsdamu posrečilo pririniti pred zelene.
Celo v Brandenburgu pa je SPD izgubila dober odstotek, Levica celo več kot osem odstotkov, medtem ko je CDU pridobila več kot tri, zato so poleg liberalcev FDP, ki so zdaj izpadli iz vseh vzhodnonemških parlamentov, največji poraženci zadnjih deželnih volitev prav socialdemokrati podkanclerja in gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela. Že med koalicijskimi pogajanji za zvezno vlado Angele Merkel je šef SPD namigoval na morebitne prihodnje koalicije z Levico in zelenimi tudi na zvezni ravni, zdaj pa mora v vzhodnih deželah opazovati, kako se v slogu pregovora »raje kovača kot kovačka« volivci pomikajo k »pravim« levičarjem ali k AfD. SPD je v Turingiji izgubila celih šest odstotkov glasov.
Nemška socialdemokracija se je spet znašla med kladivom in nakovalom. Če se pomika preveč k politični sredini, ji bežijo volivci na skrajni levici, teh pa ne prepriča niti s približevanjem še bolj levim strankam. Globoka dilema našega časa, ali državna potrošnja spodbuja ali zavira gospodarsko rast, je živa tudi v najstarejši nemški stranki, pa čeprav je reforme trga delovne sile, pokojninskega zavarovanja in davkov sprožil prav njihov kancler Gerhard Schröder. V koaliciji s krščanskimi demokrati so zdaj dosegli svoje bolj leve programe od najnižje zajamčene plače do delnega vračanja na upokojevanje pri triinšestdesetih letih, pa si vsaj v vzhodnih deželah vseeno niso povečali naklonjenosti med volivci.
Z okrepitvijo protestnih strank pa ne morejo biti zadovoljni niti v konservativni uniji CDU/SCU kanclerke Angele Merkel in bavarskega premiera Horsta Seehoferja, pa čeprav so se v nedeljo okrepili tako v Brandenburgu kot v Turingiji, na Saškem pa pred dvema tednoma ohranili prevlado. Veliko preurejanje nemških protestnih glasov, ki ga je sprožila AfD, jim je odvzelo najljubšega koalicijskega partnerja FDP, na naslednjih volitvah na zahodu države pa bodo evroskeptiki morda grozili njim samim. Med nemškimi konservativci se že oglašajo tisti, ki verjamejo, da bi se morali bolj približati AfD, drugi pa še bolj intenzivno razmišljajo o političnem geslu bavarske politične legende Franza Josefa Straußa, da desno od njegove ne sme biti nobene demokratično legitimirane stranke.
Kako bo to vplivalo na že zdaj napeta razmerja v nemški vladi? Politična sredina, združena v koaliciji med unijo CDU
CSU in SPD, se mora zdaj spet spraševati, ali sodelujejo v vladi le zato, ker nimajo druge izbire, ali pa lahko med ohranjevanjem gospodarske rasti, družbenega blagostanja in evropske poti vsak poskrbi tudi za svoje koristi. Vse ne bo odvisno le od socialdemokratov in konservativcev, saj na Nemčijo globoko vpliva tudi dogajanje v Evropi, kjer se države kot Francija in Italija še naprej upirajo strukturnim reformam po nemškem zgledu, nove varščine za spodbujanje rasti pa zahteva evropska centralna banka Maria Draghija.
Pobudo bo že zaradi svojega položaja tudi v prihodnje imela pragmatična kanclerka Angela Merkel, ki bo kljub pretresom iz vzhodnih dežel nadaljevala z uresničevanjem koalicijske pogodbe, na evropski ravni pa s prepričevanjem, da nemški vzorec razvoja ni samo vztrajanje pri proračunskem varčevanju zadolženih držav. Med pomirjevanjem grozečih živčnih zlomov pri socialdemokratskih partnerjih pa bo zagotovo upala, da se bodo v AfD nadaljevali notranji prepiri, kakršni so ob stran potisnili že zadnje protestnike pirate, in da vse bolj bledi protestniki zeleni na zvezni ravni ne bodo več kategorično zavračali partnerstva s CDU/CSU. Če hoče biti še naprej uspešna, pa se bo morala še bolj ukvarjati tudi s strahovi tistih, ki se celo v največji gospodarski velesili Evrope vidijo kot poraženci globalizacije ali pa se vse bolj bojijo kriminala in navala priseljencev.
