Volitve v znamenju begunske krize

Berlin – Poldrugi milijon ­beguncev, kolikor jih je po letu 2015 po balkanski in drugih poteh prispelo­ v Nemčijo, je »obljubljeni deželi« že prinesel številne spremembe. Kanclerka Angela Merkel je še vedno vodilna političarka v državi, a je čedalje večji tudi pečat nacionalističnih sil.

Številke povedo vse: po januarju 2015 je prispelo v Nemčijo 1,46 milijona ljudi, ki so se razglasili­ za begunce, in res jih je skoraj 500.000 prejelo polno zatočišče za tri leta z možnostjo podaljšanja. Po statističnih podatkih novinarjev časopisa Faz so še 237.000 ljudem z nevarnih območij za omejeno obdobje priznali subsidiarni begunski status, 56.000 pa so začasno dovolili ostati v državi zaradi nevarnosti, povezanih z njihovim vračanjem. Nekateri še čakajo na končanje postopka, izmed 451.000 ljudi z zavrnjeno pravico do azila jih zdaj na sto tisoče toži zaradi takšne odločitve. Medtem se oblasti pripravljajo na naslednji naval, ne glede na to, kaj se bo še zgodilo na kriznih območjih Bližnjega vzhoda ali v revni diktatorski Afriki. Prihodnjega marca naj bi več sto tisoč Sircev, Iračanov in drugih dobilo pravico do pridružitve družinskih članov.

Nemčija nosi nesorazmerno veliko breme begunskega hrepenenja po bogati in mirni Evropi. Kljub načelnemu stališču kanclerke Angele Merkel, da ne bo zgornjih meja za tiste, ki potrebujejo zatočišče, si vlada že od jeseni 2015 prizadeva za omejitev gigantskega navala. Tudi na nemških mejah pregledujejo vstopajoče, po dogovoru s Turčijo o obračunu z nezakonitim priseljevanjem na balkanski poti si kanclerka prizadeva za podobne dogovore z magrebskimi in afriškimi državami.

Mladim iz najbolj ogroženih držav naj bi doma omogočili boljše življenje, da se ne bi odpravili na nevarno begunsko pot, a je videti, da še vedno najbolj pomaga represija. Skoraj popolno ustavitev begunskega prometa po sredozemski poti proti Italiji v minulih dveh mesecih pripisujejo odločitvam libijskih oblasti in milic, da ne bodo več tolerirale tihotapcev z ljudmi.

Pred tem je Avstrija že grozila s pošiljanjem vojakov na mejo z Italijo. Nekdanji socialdemokratski kancler Werner Faymann, ki je zaradi neizprosne Madžarske v noči s 4. na 5. september 2015 z nemško kolegico klonil pred »človekoljubnim imperativom«, je kmalu zatem tudi na balkanski begunski poti uvedel strog nadzor nad migracijami, a je morda tudi zato, ker je tako spreminjal mnenje, že v političnem pokoju.

»Stabilna« Angela Merkel je še vedno na političnem vrhu, a lahko tudi krščanskodemokratska prvakinja pozabi visoke odstotke na zadnjih volitvah. Javnomnenjske raziskave njeni konservativni uniji CDU/CSU še naprej kažejo padanje podpore, čeprav bo najverjetneje edina sploh lahko sestavila vlado. Volilna podpora namreč še bolj vztrajno pada njeni socialdemokratski koalicijski partnerici SPD.

Gabrielovo premikanje gora

Visoki socialdemokratski politik in zunanji minister Sigmar Gabriel poskuša nekaj dni pred volitvami prav z begunskim adutom premikati za svojo stranko previsoke volilne gore. Konservativnima koalicijskima partnericama CDU in CSU očita blokado socialdemokratskih zahtev po na tisoče dodatnih policistov, ki bi domačine bolje zavarovali pred migrantskim kriminalom. Spolni napadi v Kölnu in drugod le nekaj mesecev po odprtju meja za begunce so globoko pretresli Nemčijo in vso Evropo, sledila je vrsta terorističnih napadov z lanskim ubojem 12 ljudi na berlinski božični tržnici na čelu. Kritiki so spomnili, da je Gabriel še pred kanclerko izrekel besede »Zmogli bomo!«, in tudi številni socialdemokrati so pozdravili njen »človekoljubni imperativ«.

Tudi socialdemokratski volivci so kmalu spoznali, da nevarnost ni le migrantski kriminal, ampak jim prišleki odvzemajo delovna mesta ter sredstva za socialno pomoč. V socialdemokratsko-zelenem Hamburgu je zdaj skoraj 40 odstotkov prejemnikov socialne pomoči tujega rodu in tudi marsikje drugje ni kaj dosti drugače. Konec julija je hanzeatsko velemesto pretresel še primer zavrnjenega prosilca za azil iz Združenih arabskih emiratov, ki je v samopostrežni trgovini z nožem ubil človeka in jih več ranil. Duševno nestabilni migrant je bil islamist.

Med tistimi, ki lahko ostanejo v Nemčiji, je bilo maja kar 872.000 v sistemu socialne in delovne pomoči Hartz IV, a za mnoge predvsem kot prvi korak k pravi zaposlitvi. To si je tedaj po podatkih zvezne agencije za delo že pridobilo 157.000 ljudi iz zadnjega begunskega vala, še več pa se jih je udeleževalo obveznih tečajev jezika in integracije ali usposabljanja za delo.

Navedeno kaže, da se je Nemčija zgledno spopadla z izzivom gigantskega begunskega vala ljudi drugih jezikov in navad, a je ob desetinah milijard evrov zanj pomemben delež prebivalstva izgubil zaupanje v sredinske stranke. Zadnje javnomnenjske raziskave nacionalistični Alternativi za Nemčijo pripisujejo že več kot 10 odstotkov glasov, nekatere celo 12. Koliko jih bodo res dobili, bodo pokazale šele nedeljske volitve, a Nemčija vsaj nekaj prihodnjih let ne bo več takšna, kakršna bi bila brez milijonskega navala beguncev. Čeprav bo treba na končne analize posledic, tako dobrih kot slabih, še počakati.