Tiskane izdaje
Je že čas za politično svežino? Lahko novo izpodrine staro? Španci bodo v nedeljo na parlamentarnih volitvah pokazali, koliko je levo-desna dvopolnost - med Ljudsko stranko in socialisti - preživeta in koliko so pripravljeni zaupati vodenje države novim strujam: strankama Podemos in Ciudadanos.
Menda ni zelo resno pričakovati, da bi se tradicionalna španska političnost postavila na glavo. Stara politika je premočno zakoreninjena - mentalno je prav tako zacementirana med volivci -, četudi se ves čas otepa s škandali in očitki, da je stari sistem pogreznjen v korupcijo, klientelizem ..., zatorej je preživet in je čas, da dobijo priložnost nove struje. A tradicionalna dvopolnost je zagotovo ogrožena. Tudi ena zadnjih javnomnenjskih anket, ki so jo opravili pri Metroscopii, je pokazala, da utegnejo volivci v nedeljo še vedno nameniti največ glasov konservativni Ljudski stranki (PP): podpira jo četrtina volivcev; opozicijski socialisti (PSOE) si lahko na drugem mestu obetajo približno 21-odstotno podporo; medtem ko se je pri levičarskem novincu Podemos nadejajo približno 19 odstotkov in pri (desno) sredinski stranki Ciudadanos (Državljani) 18 odstotkov.
V poslanskih sedežih in po španskem volilnem sistemu bi to v 350-članskem parlamentu pomenilo: okrog 110 mest za PP, 90 za PSOE, 60 za Podemos in prav toliko za Ciudadanos ... Očitno je, da radikalni Podemos odvzema prenekatere glasove socialistom, medtem ko vedno bolj prepoznavno stranko Ciudadanos, ki je bila leta 2006 ustanovljena v Kataloniji in nasprotuje katalonskemu independentizmu, po večini podpirajo nekdanji volivci vladajoče Ljudske stranke.
Še vedno veliko neodločenih
Čeprav javnomnenjske raziskave dobro kažejo konservativni struji Mariana Rajoya: napovedujejo ji zmago, ne pa tudi absolutne večine v parlamentu, analitiki opozarjajo, da ne kaže delati prehitrih sklepov. Množice volivcev so še vedno neodločene - vsak četrti ne ve, kako bo volil - in predvsem po velikih mestih, kot so Madrid, Barcelona, Valencia, Sevilla, Alicante, je naklonjenost vsem štirim strankam primerljivo razpršena. Po pisanju El Paísa je pričakovati zelo visoko volilno udeležbo, tudi okrog 80-odstotno; podobno, kot je bila leta 1982, ko so socialisti z zmago uvedli dolgoletno politično rivalstvo med desnico in levico.
Ti stari sili - Ljudska stranka in socialisti - zdaj predvolilno črnita novinki - Podemos in Ciudadanos -, češ da nimata nobenih izkušenj z visoko politiko. Med Španci nadvse priljubljeni vodja stranke Ciudadanos, 36-letni odvetnik Albert Rivera, je pred dnevi v bran politični svežini poudaril pred množico simpatizerjev: »Res je, zagotovo nimamo izkušenj s krajo iz javnih blagajn in pošiljanjem lažnih poročil o proračunu v Bruselj ...,« vedo pa, kako bolje naprej. Rivera bi kot morebitni predsednik vlade naredil konec ideološko na dvoje razklani državi: »Španija mora postati naš skupni projekt«. Da bi »izboljšali življenje v njej, se je treba zavzemati za znanje in inovativnost«. Zato bodo, če bo izvoljen, njegove poteze radikalne: ukinil bo zgornji dom parlamenta, uvedel enotno pogodbo o zaposlitvi, reformiral šolski sistem in ustavo.
Rivera je v teh dneh sploh deležen velike pozornosti, saj ni malo takih, ki verjamejo, da se utegnejo Ciudadanos na koncu uvrstiti pred Podemos in celo pred socialiste (a za Ljudsko stranko). Prepričani so, da bi za novo tranzicijo v Španiji lahko poskrbela prav politična sredina. A da bi se Ciudadanos na koncu celo povezali z Ljudsko stranko v koalicijo, ni zelo verjetno. Rivera je pred dnevi v intervjuju za francoski Le Monde izjavil, da ne bodo v vladi, če je ne bodo tudi vodili. »Če bom lahko vladal, bom vladal, v nasprotnem bomo v opoziciji. Novo špansko poglavje morajo odpreti tisti, ki verjamejo v spremembe, v nasprotnem bo še naprej tako, kot je.« Zato Ciudadanos ne bodo podprli Rajoya za morebitnega vnovičnega mandatarja, kljub določeni ideološki bližini, pa tudi vodje socialistov Pedra Sáncheza ne.
Politika je šov
Da sodobno izziva staro, bolj kot kdaj prej veje tudi iz predvolilne kampanje, ki poteka vse manj na političnih zborovanjih in čedalje bolj pred televizijskimi kamerami. Sodobni človek, tudi Španec, je televizijski, politika pa resničnostni šov. Po raziskavi, ki so jo opravili pri inštitutu Kantar, kar 54 odstotkov španskih volivcev pravi, da spremlja politiko le po televiziji, dobra petina pa prek spletnih medijev. Povezave so tesne, kar ponujajo televizijski zasloni, navadno močno in še nekaj časa odmeva na družabnih omrežjih. Da se sodobna politika »dela« predvsem pred kamerami in tablicami, ne more presenečati, z izjemo 60-letnega predsednika vlade Rajoya so kandidati za novega predsednika vlade mlajši politiki. Sploh novi stranki Podemos in Ciudadanos, ki imata največ privržencev v mestih, pa sta, kot analizirajo pri El Paísu, svoj bazen privržencev tako in tako širili predvsem prek sodobnih platform. Zato tokratni kampanji pritikajo oznako »pop«, govorijo o »novih politikah«, tudi o »političnem entertainmentu« ...
V lahkotno in plehko »igro« se je vživel tudi resni Rajoy, ki se - kakor njegovi mlajši protikandidati Pedro Sánchez, Pablo Iglesias iz Podemosa in Albert Rivera - redno odziva na povabila voditeljev sproščenih pogovornih oddaj. V njih ponavlja, kako gre Španiji čedalje bolje, kako je njegova vlada poskrbela, da so se izkopali iz krize ... - zato da ni razloga za spremembe.
