Tiskane izdaje
Berlin – Severozahodna Spodnja Saška ni katerakoli nemška dežela. Državi daje največjo avtomobilsko tovarno Volkswagen, kmetijske rekorde in vrsto vodilnih politikov, od nekdanjega kanclerja, dveh predsednikov države in številnih ministrov. Socialdemokrati, ki so zmagali na nedeljskih deželnih volitvah, zdaj upajo na preporod na zvezni ravni.
»Angela Merkel je hudo ranjena,« po nedeljskih deželnih volitvah na Spodnjem Saškem verjame visoki nemški socialdemokrat Carsten Schneider. »To so zadnji metri in celo njeno lastno moštvo ji več ne verjame.«
SPD je še pred nekaj tedni tlačil k tlom katastrofalen poraz na zveznih volitvah v bundestag in stranki Martina Schulza ter Andree Nahles ni zameriti, če hoče iz zmage hannovrskega premiera Stephana Weila potegniti čim več. Vodilni spodnjesaški socialdemokrat je še poleti z dvomestnim zastojem lovil krščanskodemokratskega izzivalca Bernda Althusmanna, zdaj pa ga je potolkel s 36,9 odstotka proti 33,6 odstotka.
Lekcija zelenih
So pa Weilovi koalicijski partnerji zeleni prejeli le 8,7 odstotka glasov, kar je precej manj od 13,7 odstotka na volitvah leta 2013. V Hannovru se obeta težavno oblikovanje vlade, ki bo morda razkrilo še bolj zapletena politična razmerja tako na Spodnjem Saškem kot v celotni Nemčiji. SPD je namreč bolj kot karkoli drugega pomagal poletni prestop zelene poslanke Elke Twesten h krščanskim demokratom, zaradi česar so izgubili večino v deželnem parlamentu in morali razpisati predčasne volitve.
Angela Merkel je morala priznati, da CDU na Spodnjem Saškem ni dosegla ciljev. Foto: Fabrizio Bensch/Reuters
Analize kažejo, da so veliko glasov, ki so jih socialdemokrati pridobili v primerjavi z letom 2013, zagotovili razočarani zeleni volivci, kar je lekcija tako za spodnjesaško kot zvezno politiko. V domovini nekdanjega zveznega ministra za okolje Jürgena Trittina so namreč zeleni usmerjeni bolj levo, Elke Twesten pa se je zavzemala za sodelovanje s konservativci.
Vsaka nova koalicija pod socialdemokratskim vodstvom, pa naj je to njihovo sodelovanje s krščanskimi demokrati ali »semaforska« koalicija z liberalci in zelenimi, bi tudi vsej Nemčiji prinesla nove trende. Toda spodnjesaški liberalci z zelenimi iz te države nočejo v socialdemokratsko vodeno vlado, in čeprav so s 7,5 odstotka glasov prejeli precej manj kot 9,9 odstotka na zadnjih deželnih volitvah, bodo morda jeziček na tehtnici. Še posebej, če spodnjesaška CDU ne bo hotela postati podrejena partnerica v novi vladi Stephana Weila.
CDU namreč v primerjavi z letom 2013 ni izgubila veliko glasov, ampak so jih socialdemokrati pridobili veliko več od njih, ob morebitnem Weilovem neuspehu pri sestavi vlade pa se bodo lahko sami poskusili pogajati za tako imenovano jamajško koalicijo tudi v Hannovru. Na zvezni ravni, na kateri so zeleni Katrin Göring-Eckardt in Cema Özdemirja trdno v »realnem« sedlu, bo krščanskodemokratska kanclerka že ta teden začela pogovore z njimi in liberalci.
Tudi nemške konservativce pretresajo notranji spori. Angela Merkel je morala priznati, da CDU na Spodnjem Saškem ni dosegla ciljev. Odgovornost za sestavo spodnjesaške vlade zdaj pripisuje premieru Stephanu Weilu v zavedanju, kako težko bodo tamkajšnji socialdemokrati izpolnili to nalogo – in morda tudi spominjanju, da je vodilni hannovrski socialdemokrat več kot štiri leta vladal brez zmage na volitvah.
Krščanskim demokratom leta 2013 ni uspelo sestaviti koalicije, se lahko zdaj položaj ponovi pri socialdemokratih? Morda, na zvezni ravni pa prepiri o odgovornosti za poraz slabijo položaj dolgoletne kanclerke in lahko privedejo tudi do napačnih sklepov. Vsaj krščanskodemokratski premier dežele Schleswig-Holstein Daniel Günther, ki v svoji deželi že vodi jamajško koalicijo, je posvaril pred premikom na desno.
Stephan Weil slavi zmago. Foto: Thilo Schmuelgen/Reuters
Strahovi pred izgubo
Dejstvo je, da je velikodušna begunska politika tudi pri številnih Nemcih vzbudila strahove pred izgubo socialne države in nacionalne identitete, a so na številnih deželnih volitvah po letu 2015 izgubljali tudi krščanskodemokratski politiki, ki so poudarjali razlike s kanclerko. Na Bavarskem je nacionalistična Alternativa za Nemčijo (AfD) dodobra pretresla vladajočo CSU, čeprav je ministrski predsednik Horst Seehofer odločno nasprotoval njenemu odprtju meja za begunce. AfD se je uvrstila tudi v deželni parlament v Hannovru, a je s 6,2 odstotka dobila skoraj 3 odstotke manj od spodnjesaških glasov na volitvah za bundestag. Veliko zaslug za to pripisujejo dosedanjemu socialdemokratskemu notranjemu ministru Borisu Pistoriusu, ki ni okleval pri varnostnih ukrepih.
Tudi v ospredje »preizkušanja terena« nove nemške vlade pod vodstvom Angele Merkel se je že prerinila zamisel o celoviti priseljenski zakonodaji, ki bi ščitila resnično pomoči potrebne, pri vseh drugih pa preverjala, koliko lahko pripomorejo k uspehu visoko razvite industrijske velesile. Medtem opozicijskim socialdemokratom grozi nevarnost, da bo zmagoslavje zaradi spodnjesaške zmage zameglilo potrebo po odkriti razpravi o preteklih napakah in prihodnji usmeritvi. Veliki poraženec volitev v bundestag Martin Schulz, ki ostaja predsednik SPD, je spodnjesaškim tovarišem čestital za »enkratno kampanjo v zgodovini Zvezne republike Nemčije«, v kateri je s Stephanom Weilom zmagal zagovornik pragmatične sredinske usmeritve. Zadnji socialdemokrat, ki se mu je v Hannovru posrečil podoben uspeh, je bil kasnejši kancler Gerhard Schröder, ki ga mnogi socialdemokrati še danes zavračajo.
Tako kot njegovi predhodniki in nasledniki je bil tudi »tovariš šefov« v nadzornem odboru avtomobilskega velikana Volkswagen, kar je poleg vprašanja gimnazij, večje varnosti, kmetijstva in varovanja narave pomembno vplivalo na potek spodnjesaških volitev.
