V Madridu so pripravljeni na »frontalni« napad

Katalonski osamosvojitveni proces se pospešuje, poteze, ki jih namerava povleči vladajoča politika, so čedalje bolj jasne: če bo independentistična struja septembra zmagala na parlamentarnih volitvah, se utegne zgoditi, da bo predsednik Artur Mas enostransko razglasil neodvisnost v šestih do osmih mesecih.

Tako so se pred dnevi sporazumeli v strankah, v katerih zagovarjajo neodvisno Katalonijo: vladajoča Demokratična konvergenca Katalonije (CDC) in Republikanska levica Katalonije (ERC), in bodo na predčasnih volitvah 27. septembra nastopili skupaj.

Očitno so po mesecih, ko so zaradi številih razhajanj vztrajali, da se bodo na volitvah – te bodo de facto plebiscitarne – potegovali ločeno, vendarle spoznali, da je skupen nastop nujen.

Vmes je sredi junija v politično ključnih trenutkih prišlo do zgodovinskega razpada vladajoče zveze CiU: Demokratična unija Katalonije (UDC) je po 37 letih zavezništva in dolgoletnega skupnega vodenja Katalonije – najprej pod Jordijem Pujolom, od leta 2010 pa pod Arturjem Masom – odrekla podporo Masovi CDC.

Razlog za razhod je bilo stalno nestrinjanje politikov iz vrst UDC, da bi Katalonija morala postati neodvisna država. Njihov pogled na prihodnost Katalonije je precej zmernejši, zato jim je Artur Mas postavil ultimat: naj podprejo osamosvajanje ali pa je čas, da se razidejo. Izbrali so drugo možnost.

Kraljeva beseda

Da je v demokratičnih režimih treba spoštovati zakone, je katalonskega predsednika Arturja Masa, ki resda ves čas opozarja, da mora biti katalonski proces zakonit in demokratičen, pred dnevi v Barceloni opozoril španski kralj Filip VI. »Brez spoštovanja zakonov ni demokracije ... Spoštovanje zakonodaje je neizogibna zahteva za demokratično sobivanje v miru in svobodi.«

Monarha – ki je v Barceloni nastopil pred na novo imenovanimi sodniki, na dogodku pa sta prisostvovala tudi Artur Mas in nova barcelonska županja Ada Colau – je spodbodla prav nedavna predsednikova izjava, da bo enostransko razglasil neodvisnost, če bo blok independentističnih strank zmagal na parlamentarnih volitvah. Kralj zagovarja, da je treba spoštovati ustavo iz leta 1978, ki je zagotovilo dolgoletne stabilnosti.

Da bi katalonska politika morda v zadnjem trenutku ustavila osamosvojitveni proces, ni pričakovati. Tega se, kakor je dejal, zaveda tudi Filip VI. in enako španski predsednik vlade. Kot je Mariano Rajoy povedal pred dnevi, je v primeru, da katalonski independentisti dobijo večino v regionalnem parlamentu, »pripravljen« na morebitno enostransko razglasitev neodvisnosti, kar bi bil »frontalni napad na zakonodajo«.

Česa takšnega da v »demokratičnih in civiliziranih državah še ni bilo mogoče doživeti«. Vlada v Madridu ostaja »absolutno mirna« in se je »pripravljena« soočati s problemi, ki jih utegnejo povzročiti v Kataloniji. Rajoy še poudarja, da je »znotraj zakonov možno vse, zunaj nič«.

Mnenje Kataloncev

In kaj menijo Katalonci? Po nekaterih merjenjih je »navdušenje« nad odcepitvijo od Španije po »neuradnem referendumu«, ki so ga organizirali novembra lani, nekoliko upadlo. Medtem ko je še oktobra 49,4 odstotka Kataloncev menilo, da bi »Katalonija morala postati neodvisna država«, jih je v začetku letošnjega leta tako odgovorilo 44,5 odstotka. Zdaj, ko so se v CDC in ERC vendarle sporazumeli, da bodo na volitvah nastopili skupaj, pričakujejo nov osamosvojitveni zagon tudi med ljudmi.

Artur Mas ponavlja, da je »treba zavihati rokave ... Morda bo šlo dobro, zelo dobro ali pa nekoliko slabše, odločitev je v rokah Kataloncev.« Ti bodo povedali, koliko v resnici zaupajo regionalni politiki in koliko verjamejo obljubam, da jim bo v samostojni Kataloniji bolje, kot jim je zdaj v Španiji.

Po vsem političnem zapletanju in razpadih, ki so jim priča, se v socialistični stranki, denimo – kjer ne zagovarjajo neodvisnosti, verjamejo pa, da bi se Španija morala modernizirati – sprašujejo, kaj vse še mora zgoditi, da bo Mas priznal, da enostranska razglasitev neodvisnosti ne bo mogoča. Ideji o politični neodvisnosti nikakor ne morejo biti v prid niti prerekanja o tem, kdo je v resnici kriv, da je razpadlo partnerstvo CiU.