Vse več Evropejcev za manj Evrope

Mukotrpno »pacanje« grške krize, ki je ne glede na to, kakšen bo konec, podobno srednjeveškemu puščanju krvi, saj uničuje državo, v Evropi pa krepi nacionalne egoizme, je samo eden izmed znakov hude politične krize. Evropska unija je vanjo zabredla že na začetku finančne.

Evropa očitno ne zna več demokratično, skupno in strpno reševati svojih problemov. Zato se nezadržno veča število držav, v katerih volivci to vidijo, in na koncu, ko se je treba pred volilno skrinjico odločiti, volijo proti taki Evropi. Vseeno je, ali to prepoznavamo kot skrajnodesničarski populizem, povsem običajni in nad politiko Bruslja razočarani evroskepticizem, ali pa kot ultralevičarske prekucniške ideje o socialno pravičnejši in bolj solidarni Evropi. Dejstvo je, da Unija iz dneva v dan bolj drsi v »Evropo brez Evropejcev«, kot jo to daljnovidno napovedal že pokojni nemški sociolog Ulrich Beck.

Volitve, ki smo jih v Evropi lahko spremljali v zadnjih nekaj tednih, so ob vsem tistem, kar se je z Marine Le Pen, Geertom Wildersom, Nigelom Farageem in drugimi desničarskimi populisti v Evropi začelo dogajati že pred časom, skrb vzbujajoče potrdile, da ljudje tudi v drugih članicah vse pogosteje glasujejo proti Bruslju, proti »še več Evrope«, proti finančni solidarnosti z državami, ki so zabredle v krizo, proti tujcem in celo proti humanitarnemu sprejemanju beguncev. Zapiranje nazaj v nacionalne meje postaja vse bolj privlačno, širitev Evropske unije, ki je bila še pred nekaj leti »top« tema povezave in nekakšna vrhovna vizija nove, demokratične in združene Evrope, se je že zdavnaj izgubilo nekje na smetišču zgodovine.

Za »manj Evrope«

Naj je to politikom v Bruslju všeč ali ne, zmagovita evropska politika zadnjih nekaj tednov nista Angela Merkel in Jean-Claude Juncker, kljub njunemu permanentnemu pojavljanju v zvezi z Grčijo in Ukrajino, ampak britanski premier David Cameron, ki je z veliko večino dobil otoške volitve in je med nedavno turnejo po Evropi tudi naše politike prepričeval, kako da je treba omejiti moč Bruslja in nacionalnim parlamentom vrniti več pristojnosti. Nič manj zmagovita in presenetljiva nista novi poljski predsednik Andrzej Duda, ki s »sakralnim domoljubjem« prav tako seje nezaupanje do Evrope, in danski »socialpatriot« Kristian Thulesen Dahl, ki je s svojo do priseljevanja sovražno »Folkeparti« tako rekoč podvojil volilni izid in omogočil vladni zasuk v desno. Če dodamo še omajanega italijanskega socialdemokratskega premiera Matea Renzija, ki je na regionalnih volitvah dobil desni »beneški kroše«, španski Podemos, ki se z uporom proti bruseljski politiki nezadržno vzpenja, in Grčijo, ki utegne zaradi večletnega evropskega mrcvarjenja prej ali slej implodirati bodisi skrajno levo bodisi v neonacizem Zlate zore, slika Evrope ni ravno pomirjujoča. Kajti upoštevati je treba, da sta Marine Le Pen (v veliki Franciji) in Geert Wilders (na ne ravno nepomembnem Nizozemskem) še vedno v igri in da se vodilni evropski politiki še kar delajo, da se s temi vprašanji ni treba ukvarjati, ker da se bo že nekako izšlo.

Kopičenje napak

Še vedno se z vztrajanjem pri stari politiki očitno slepijo tisti ključni bruseljski odločevalci, ki jim je vse manj mar za dolgoročno vizijo Evrope in vse bolj samo še za to, kako preživeti svoj mandat. Toda napake, med katerimi je kar nekaj tudi sistemskih, se s tem v EU samo še kopičijo in tudi multiplicirajo. Pri tem ne gre le za tiste največje, kot je bila uvedba evra brez poenotene fiskalne politike, ampak tudi za vrsto manjših, ki jih evropska zakonodaja, ukvarjajoč se z vsako »kumarico« posebej, ignorira, volivci pa nanje pogosto gledajo celo bolj kritično kot na »bančne kikse«. Kako je, na primer, mogoče, da v Uniji, ki toliko govori o pravni državi in spoštovanju pravil, maastrichtska določila kršijo vsi, kaznovani pa so samo nekateri, da se beguncev ne da pravično razdeliti po kvotah, ali pa da skupnost, ki toliko poudarja skupno prihodnost, ni sposobna pomagati niti tistim državam, v katerih je brezposelnost med mladimi že več kot 50-odstotna?

Dokler je bilo denarja v izobilju, je bilo mogoče vse te napake, vključno s sistemskimi, ki so vgrajene že v samo »konstrukcijo« Unije, kot danes opozarjajo nekateri, prekriti z vsemi mogočimi »transferji« denarja, »rabati«, »bonusi«, »kvotami« in drugimi birokratskimi pogruntavščinami. S finančno krizo so udarile na plan in začele podžigati nacionalne egoizme, ki jih različni populisti seveda s pridom izkoriščajo, Evropo pa s tem še bolj neusmiljeno pehajo v tisto večno dilemo evropske integracije, ki se glasi, kje so tiste prave meje med skupnim, nacionalnim in nadnacionalnim?

Reforme ali revolucija?

Po eni strani je večini jasno, da bi bilo treba za rešitev skupnih problemov poglobiti povezavo in prenesti še več pristojnosti na Bruselj, toda po drugi strani se tako države kot državljani – tudi zaradi vseh dosedanjih slabih izkušenj z bruseljsko birokracijo – vse bolj upirajo taki prostovoljni predaji suverenosti. Ker se bojijo, da bi se vse znane napake, nedoslednosti in razlike v tem primeru samo še potencirale. Nepojmljivo je namreč, da imamo znotraj Unije, in to celo v evroconi, ki ima skupno valuto, tako enormne razlike v blagostanju in gospodarski rasti, kot jih kažeta Grčija in Nemčija, in da se Bruselj pri tem še kar dela, kot da so pravila igre merodajna, zakoni enaki za vse, marginalni popravki pa največ, kar bi bilo treba storiti.

Če in ko se začne v skupnosti dogajati tako grobo razslojevanje, je zadnji čas za korenite popravke. Britanski premier Cameron ima torej prav, ko trdi, da so reforme v Uniji nujne. Vprašanje pa je seveda, ali je smer, ki jo predlaga, prava. Evropo, če res hoče obdržati skupno valuto, skupne državljane in skupno prihodnost, bi bilo najbrž smiselno zgraditi povsem na novo in jo do te mere povezati, da bi od nacionalnih suverenosti ostala samo še senca. Kar pa bi bila, upoštevajoč ne le države, ki se suverenosti držijo kot klop, ampak tudi razpoloženje evropskih volivcev, prava evropska revolucija. In to taka od zgoraj, po diktatu evropskih elit (ki dokazano nimajo vizije) in kapitalsko najmočnejših držav (ki natanko vedo, kaj hočejo). Ker si kaj takega iz strahu pred razpadom skupnosti za zdaj še nihče ne upa odkrito predlagati, nam torej ostaja sesedanje Unije na obroke. In to po tipični bruseljski logiki, se bo že nekako izšlo.