Tiskane izdaje
Berlin – Nemška mreža organizacij socialne pomoči Paritätische Wohlfahrtsverband bije plat zvona zaradi revščine v državi. Ogroženih naj bi bilo kar 15,7 odstotka prebivalstva, največ v preteklih 25 letih. Kritiki ji očitajo povsem zgrešen pogled na revščino v družbi, a ta že postaja tema tudi predvolilne kampanje.
Revnih naj bi bilo skoraj trinajst milijonov Nemcev, kar je po ugotovitvah organizacije Paritätische Wohlfahrtsverband največ po združitvi države. Položaj se jim zdi še posebno slab v prestolnici Berlin, kjer se je revščina v primerjavi z letom 2015 povečala za 2,4 odstotka, na 22,4 odstotka vsega prebivalstva. V minulem desetletju se je položaj najbolj poslabšal v deželi Severno Porenje - Vestfalija in še posebno v nekdanjem industrijskem raju Porurje, čeprav je tam kvota revščine v primerjavi z letom 2015 stagnirala. Zato pa se položaj izboljšuje v deželah nekdanje Vzhodne Nemčije. »Spet imamo opraviti z naraščanjem revščine,« kljub temu ugotavlja Ulrich Schneider iz ene krovne organizacije socialne pomoči od šestih.
Tiha katastrofa
Iz vladnega odgovora na parlamentarno vprašanje stranke Levica je tudi razvidno, da so lani več kot 330.000 nemškim gospodinjstvom odklopili elektriko in več kot šestim milijonom zagrozili s tem, čeprav so bili v času grožnje z odklopom v povprečju dolžni le 119 evrov. Okrog 44.000 družinam so odklopili plin, oboje pa je za političarko levice Evo Bulling-Schröter, ki je postavila vprašanje, »tiha katastrofa«. Mnogi prizadeti se po njenem prepričanju počutijo stigmatizirane, kar še posebno škoduje otrokom, in Bulling-Schröterjeva bi zanje, za ostarele in za bolne, to prepovedala z zakonom.
V prvi raziskavi o revščini v Nemčiji kritiki že napadajo raziskovalno metodo. Po njej živijo v revščini vsi, ki imajo manj kot šestdeset odstotkov srednjega dohodka nemških gospodinjstev, kar je za par brez otrok 1413 evrov na mesec. Mediji navajajo dortmundskega profesorja gospodarske in socialne statistike Walterja Krämerja, ki raziskavo opisuje kot neresno, saj se po njegovem prepričanju revščina v državi že leta zmanjšuje. Te po njegovem ni mogoče meriti z odstotki od srednjega dohodka, ampak bi bilo nujno natančno oceniti potrebe, kar je veliko težje. Drugi kritiki avtorje raziskave obtožujejo metanja vseh v en koš, tudi 2,8 milijona nemških študentov, ki med študijem nimajo visokega standarda, zato pa se ta pogosto zelo poviša po prvi zaposlitvi, ter pogosto revnih in slabo izobraženih beguncev iz zgodovinskega navala v letu 2015 in po njem.
Schulz bi popravljal Schroderjeve reforme
Kljub takšnim kritikam pa bo morda revščina ena od pomembnih tem predvolilne kampanje. Socialdemokratski kanclerski kandidat Martin Schulz je že nakazoval željo po popravkih znamenitih reform Agenda 2010 kanclerja Gerharda Schröderja, ki so njegovi SPD trn v peti že vse od njihovega sprejetja leta 2003. Konservativci kanclerke Angele Merkel jih, nasprotno, sprejemajo z vsem srcem in Schulza že vnaprej obtožujejo miniranja ukrepov, ki so Nemčijo iz evropske bolnice spremenile v vodilno gospodarsko silo stare celine in sveta. Po pisanju časopisa Bild naj bi Schulz razmišljal o še večjem omejevanju dela za določen čas in podaljšanju nadomestila za brezposelne, ki zdaj za mlajše od 50 let velja največ leto dni, za starejše pa do dveh let.
Nekdanji predsednik evropskega parlamenta še ni povedal, ali bi popravljal tudi zakonodajo Hartz IV., ki je socialno pomoč združila s spodbudami za delo. Skladno s prepričanjem, da je delo najboljša sociala, Nemčija že več kot desetletje od prejemnikov socialne pomoči pričakuje delo za vsa, tudi najnižja plačila, a prejemnikom plačuje številne stroške od ogrevanja in elektrike do odvajanja od mamil ali alkohola, če je to težava.
Schröderjeve reforme so res prej za polovico zmanjšale veliko brezposelnost in še posebno obračunale z mladinsko, a Schulzevi pozivi k večji socialni pravičnosti dovolj odmevajo, da njegova SPD na nekaterih raziskavah javnega mnenja že prehiteva CDU/CSU, v njegovo stranko pa se vračajo mnogi, ki so jo zapustili prav zaradi Agende 2010. Umeščanje vprašanja revščine in neenakosti v predvolilno kampanjo podpira tudi Ulrich Schneider iz organizacije Paritätische Wohlfahrtsverband, zagovorniki nemških povojnih gospodarskih čudežev pa opozarjajo, da je njihov oče Ludwig Erhard s socialnim tržnim gospodarstvom sicer res zahteval tudi pomoč starejšim, bolnim in revnim, a še veliko bolj dobre pravne, davčne in druge pogoje konkurenčnega gospodarjenja.
