Tiskane izdaje
Včeraj je bil v Ukrajini velik praznik: dan dostojanstva in svobode. Posvečen je njihovi zadnji »revoluciji«, ki se je začela 21. novembra 2013, ko je prejšnji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Protesti na osrednjem kijevskem Trgu neodvisnosti (Majdan nezaležnosti) so trajali 102 dneva, v spopadih je umrlo več kot 100 ljudi, ki so jih poimenovali »nebesna stotnija«, najbolj krvavi dogodki pa so se pripetili 20. februarja 2014, ko je pod kroglami še vedno neznanih ostrostrelcev umrlo 73 demonstrantov in 11 pripadnikov posebnih policijskih enot.
»Raziskujemo več kot 3000 kaznivih dejanj, ki so se zgodila v času majdana. O tem, da so osumljeni, smo obvestili 380 oseb, 239 obtožnic pa smo že predali sodišču. Oseminštirideset ljudi je bilo spoznanih za krive, en človek pa sedi za rešetkami,« je pred dnevi povedal vodja oddelka za posebne preiskave pri generalnem tožilstvu Sergej Gorbatjuk.
Le dve realni obtožnici
V pogovoru za ukrajinsko revijo Fokus se je pritožil nad Interpolom, ki da noče razpisati tiralic za osumljenimi zato, ker so se ta dejanja zgodila med zamenjavo oblasti in bi jih lahko razumeli kot politično preganjanje. Hkrati je obtožil nadrejene na pravosodnem ministrstvu, ukrajinska sodišča, notranje ministrstvo in zakonodajo, da tudi oni zavirajo delo njegovih preiskovalcev. Gorbatjuk, ki je z nedavno ustanovitvijo državnega preiskovalnega urada izgubil pristojnosti nad preiskavo majdanskih primerov, je še bolj žalosten prikaz svojih »uspehov« predstavil v televizijski oddaji Svoboda govora, v kateri je povedal, da so o majdanskih dogodkih sestavili 49 obtožnic, »od katerih sta le dve realni«.
»Preiskava o poboju demonstrantov na Majdanu je dejansko ustavljena. Na 'nebesno stotnijo' se v Ukrajini spomnijo le še na obletnico,« so včeraj ugotovili v nemškem državnem mediju Deutsche Welle. Ko so februarja 2014 ostrostrelci, ki so se skrivali v poslopjih pod nadzorom protestnikov, uprizorili množični pokol tako med demonstranti kot policisti, so na Zahodu takoj našli krivca v »režimu« predsednika Janukoviča. A le nekaj dni po tragediji je o tem resno podvomil takratni estonski zunanji minister Urmas Paet, ki ga je Bruselj poslal v Kijev, da razišče, kaj se je res zgodilo.
Dvom o morilcih iz opozicije
V telefonskem pogovoru s tedanjo evropsko »zunanjo ministrico« Catherine Ashton, ki je pricurljal v javnost, je namreč izrazil dvom, da so bili morilci iz vrst ukrajinske opozicije. Kasneje je ameriški režiser Oliver Stone v dokumentarcu Ukrajina v ognju namignil, da utegne za to »false flag« operacijo stati celo ameriška obveščevalna služba Cia. Prejšnji teden je novinar Gian Micalessin v italijanskem časniku Giornale zapisal, da je ostrostrelce poslal v Kijev takratni gruzijski predsednik Mihail Saakašvili. To naj bi bili pripadniki njegove tajne varnostne službe, ki so v pogovoru z italijanskim novinarjem priznali dejanje, njihova pričevanja pa so v dokumentarcu Vojna v Ukrajini, skrita resnica prejšnji teden pokazali tudi na italijanski televiziji Canale 5.
Italijanski novinar se je pogovarjal s tremi domnevnimi gruzijskimi ostrostrelci, od katerih je dva našel v Skopju. Zatrdili so mu, da jih je v Ukrajino poslal pomočnik gruzijskega predsednika Mamuka Mamulašvili, temu pa da so svetovali ameriški inštruktorji. »Vsi so začeli streljati, dva, tri strele naenkrat. To je trajalo petnajst, dvajset minut. Nismo imeli izbire. Ukazali so nam, naj streljamo tako po policiji kot po demonstrantih, brez razlike,« je Micalessinu povedal eden od domnevnih strelcev Aleksander Revazišvili, ki so mu za izpolnitev naloge menda obljubili 5000 dolarjev. Gruzijci so italijanskemu novinarju razkrili še to, da so bili v njihovi skupini tudi ostrostrelci iz drugih držav, zlasti iz Litve.
Saakašvili, ki zdaj kot »apatrid« živi v Ukrajini, kjer pripravlja javni impičment tamkajšnjemu predsedniku Petru Porošenku, je italijanski dokumentarec označil za »goebbelsovsko efesbejevsko propagando«. O verodostojnosti italijanskih razkritij je podvomil tudi ukrajinski politolog Vadim Karasjov, ki vodi kijevski inštitut globalnih strategij. Po njegovih besedah je bilo na to temo objavljenih že veliko bolj ali manj verjetnih teorij zarote, ta pa da nima nobene zveze s preteklostjo, temveč s sedanjostjo. Karasjov je prepričan, da je bil to načrtovan napad ne le na nekdanjega guvernerja Odese Saakašvilija, ki so mu po sporu z nekdanjim prijateljem Porošenkom odvzeli ukrajinsko državljanstvo, temveč proti celotni gruzijski diaspori v Ukrajini, ki so jo tamkajšnji revolucionarji najprej povabili k sodelovanju pri gradnji nove države, zdaj pa jih načrtno izganjajo v njihovo nekdanjo domovino.
Tiralica za nekdanjim gruzijskim predsednikom
Ukrajinski generalni tožilec Jurij Lucenko je že pred mesecem izjavil, da je Saakašvili v času, ko ga je »prijatelj« Porošenko postavil za guvernerja Odese, s seboj pripeljal 20 sodelavcev iz Gruzije, ki so jim morali njegovi podrejeni odobriti dovoljenje za bivanje v Ukrajini, »zdaj pa ti pripravljajo državni udar«. Kijev doslej še ni ugodil zahtevi Tbilisija, naj mu izroči njihovega nekdanjega državljana in predsednika Mihaila Saakašvilija, ki ga v nekdanji domovini preganjajo zaradi več domnevnih kaznivih dejanj. So pa neuspešno poskusili deportirati njegovega brata Davida.
V ponedeljek so v časniku Ukrajinska pravda objavili članek, v katerem so razkrili, kako ukrajinske tajne službe na skrivaj in brez pravnih podlag deportirajo v Gruzijo Saakašvilijeve sodelavce, ki so jih po majdanski revoluciji Ukrajinci povabili, da jim pomagajo pri vzpostavitvi novega »demokratičnega« režima.
