Tiskane izdaje
Beograd – V glavnem mestu največje republike nekdanje skupne države spet vre. Podobno kot pred sedemnajstimi leti, ko je padel Slobodan Milošević. Ni jih malo, ki trdijo, da je premier Aleksandar Vučić, ki si je v petih letih vladanja pokoril že vse institucije, danes pa želi postati še predsednik države, večje »zlo« od nekdanjega vožda.
Sreda zvečer. Po središču srbske prestolnice odmevajo bobni. In gromke besede. Na zborovanju predsedniškega kandidata Saše Jankovića, nekdanjega varuha človekovih pravic, je presenetljivo veliko mladih. V Srbiji mladi navadno ne volijo. »Ker nimamo za koga,« mi pove ena od udeleženk medtem ko mrzlično išče prodajalca piščalk: »Za Jankovića bom glasovala, ker je kot varuh podprl gibanje Ne da(vi)mo Beograda. Meščani smo vstali proti kraji dragocene lastnine našega mesta, Vučić in njegov župan Siniša Mali pa sta nas ozmerjala z debili in plačanci.«
V zraku je ogromen transparent z Vučićevo podobo in napisom »Gotov je!«, na odru se izmenjujejo ugledni govorniki, podporniki Jankovićeve kandidature. »Ko sem leta 2000 prav tukaj, na Trgu republike, z odra kričala 'Gotov je!', sem naredila napako. Morala bi reči: 'Gotovo je!', saj ni bil problem le en sam človek. Problem je bil sistem. Ki ga imamo še danes in za to smo si krivi tudi sami,« je bila jasna upokojena univerzitetna profesorica Srbijanka Turajlić, ena vidnejših predstavnic gibanja »Otpor« iz devetdesetih.
»Zakaj odhaja, če je tako dober?«
Četrtek zjutraj. Na stojalih pred kioski, ki so v Beogradu praktično na vsakem vogalu, časopisi z enakimi naslovnicami. Z domala vseh v oči bode veliki »AV«. Aleksandar Vučić za hitrejšo, močnejšo, boljšo Srbijo. Naslovnice so zakupljene. A tudi ko niso, z večine »sije« Vučić. Največji mediji so povsem »njegovi«. Ko se na prvo stran prerine kdo drug, je to največkrat zato, ker oblasti ni povšeči. Celo novinarji sami, tisti, ki ne ubogajo, občasno postanejo junaki udarnih novic.
Srbi so danes odprli volišča. Foto: Oliver Bunic/AFP
»Premier se ves čas hvali, kako dobro dela njegova vlada, kakšno rast beleži Srbija. Hkrati pa, po tem, ko je lani sklical že druge predčasne parlamentarne volitve, in še enkrat postavil nove ministre, prav to vlado zapušča, da bi odšel na protokolarno funkcijo,« je kritičen novinar Balkanske mreže za preiskovalno novinarstvo Sloba Georgiev.
A če zmaga, ne bo prvi, ki bo brez formalne moči odločal o vsem. »Pot mu je odlično utrdil demokratski predsednik Boris Tadić,« pojasni Dragana Pećo iz Mreže za preiskovanje kriminala in korupcije. Tadić je prav zato leta 2012 tudi padel. Hrbet so mu obrnili urbani volivci, v predsedniško palačo pa je prišel naprednjak, prej radikalec Tomislav Nikolić, takrat še Vučićev strankarski šef. Zdaj se je precej na hitro, predvsem pa potiho, odločil upokojitu, četudi je izkazal namero, da še enkrat kandidira. Pojasnjevati bi moral, med drugim, zakaj je kot politik lagal o svoji diplomi.
Rešitev? Lustracija?
»Ne more nas voditi nekdo, ki zagovarja funkcionarje s kupljenimi doktorati,« odmeva z Jankovićevega odra na Trgu republike. Podpira ga tudi predstavnik študentov beograjske univerze. V mislih ima notranjega ministra Nebojšo Stefanovića in beograjskega župana, Vučićevega velikega zaupnika, Sinišo Malija. Oba sta prepisala svoja doktorata. In še zdaleč nista edina.
Zanimivo je, da je vladajoča napredna stranka pravzaprav projekt nekdanjega predsednika Tadića in zahodnih sil, pojasni Georgiev: »Iz nekdanje Šešljeve velike radikalne stranke so vzeli 'zdravo' jedro, da bi Srbijo lažje deradikalizirali, jo usmerili proti EU in rešili vprašanje Kosova. Vse to Vučić uradno tudi počne, zato ga Zahod tudi ne upa kritizirati. Zelo je ustrežljiv do tujcev. In to z vseh strani, ne le enega globalnega bloka moči.«
Domača opozicija in civilna družba mu naštevajo: nesramen, nasilen, nevaren, strašljiv ... »Za Srbijo brez strahu« je slogan Saše Jankovića, edinega, ki Vučića lahko premaga. A z odra njegovega zborovanja se sliši tudi nedemokratske pozive: »Lustracija!« Kandidat vendarle nekoliko umiri žogo: »Vučić, tebi se ni treba ničesar bati. Ne boš doživel Ceauşescujeve usode. Branile te bodo institucije, ki jih sovražiš, in zakoni, ki jih teptaš.« V zraku je vzdušje petega oktobra, ko naj bi si Srbija končno izborila demokracijo. Pa je dobila novo garnituro, ki se je – v sodelovanju z mafijo – kmalu rešila edinega, ki je resno zagrizel v reformo družbe – Zorana Djindjića.
Preveč demokracije
»Demokracija? Z mojega strokovnega gledišča je ni premalo, ampak absolutno preveč,« mi napol v šali odgovori mladi arhitekt Stefan Milojević, ko se pogovarjava o urbanosti in javnih prostorih po Beogradu. V mislih ima seveda neizmerno moč vsakega posameznika, da na svojem balkonu, fasadi, v okolici svoje hiše ali bloka, naredi točno to, kar si zamisli. Politike ne komentira. S kolegi raje snujejo pozitivne javne intervence na mestni infrastrukturi. In s pozitivnimi zgledi skušajo vplivati na oblast in državljane.
»Beli, ti si pravi vodja, močnejši si od Karadjordjevićev ... ti si ponos, ti si vzor ... Belega za predsednika!« prepeva skupina mladih na Cetinjski, nekakšni beograjski Metelkovi. Zafrkant Luka Maksimović, ki se na jutrišnje volitve podaja kot fiktiven lik Siniša Preletačević - Beli, bo morda na volitve pritegnil dovolj mladih iz cele države, s tem pa zvišal udeležbo, razpršil glasove in povečal možnost drugega kroga. Nenazadnje je prav tako padel Milošević. V drugem krogu volitev za predsedniško funkcijo, ki je bila tudi takrat razmeroma protokolarna.
A če bo drugi krog, se lahko po nekaterih napovedih vanj uvrsti tudi Beli. V tem primeru bi se novi peti oktober sfižil. Morda pa je tudi ta matematika razlog, da demokrat Janković zadnje dni uporablja precej patriotske tone. Ni namreč zanemarljivo, da ga je za varuha pred desetletjem ustoličila prav stranka Vojislava Koštunice. Tistega, ki je leta 2000 porazil Miloševića. A kasneje večkrat nevarno stopil v njegove čevlje.
