Tiskane izdaje
Bruselj – Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan od zaostritve migracijske krize velja za politika, ki ima edini dovolj moči, da lahko zajezi begunski tok, zaradi katerega je v EU vse več napetosti.
Toda na dolgo pričakovani vrh EU-Turčija, na katerem naj bi zapečatili skupni načrt za bitko z begunsko krizo, »vladar z Bosporja« predvidoma sploh ne bo prišel. Namesto njega bo z voditelji 28 članic Unije za zeleno mizo v bruseljski palači Justus Lipsius sedel manj vplivni turški premier Ahmet Davutoğlu. Ne glede na nižjo raven turškega zastopstva sklicatelj vrha, predsednik evropskega sveta Donald Tusk, od njega pričakuje, da bo »pripomogel k upravljanju migracijske krize«.
Tri miljarde evrov za Ankaro
Bruseljska ponudba Ankari je na mizi že nekaj časa. Da bi bila Turčija, v kateri je več kot dva milijona sirskih beguncev kos težkemu položaju, bi za pomoč beguncem v prihodnjih dveh letih dobila tri milijarde evrov. Od tega bi 500 milijonov iz proračuna EU zagotovila evropska komisija. Preostanek bi si morale razdelite članice. Po bruseljskem predlogu je delež Slovenije 6,5 milijona evrov. Med članicami soglasja o plačilu še ni. V zadnjih tednih se je večkrat slišalo opozorila, da bi morali iz sedanjega proračuna EU dobiti večji delež.
V Ankari pa pričakujejo, da bi vzpostavili sistem neposrednih preselitev beguncev iz Turčije v članice EU. Uradna logika v ozadju finančne pomoči Ankari je, da se bodo begunci v manjšem številu odpravljali na pot čez morje (v režiji tihotapcev), če bodo v Turčiji živeli v boljših razmerah. Le med vrsticami se da iz dokumentov razbrati, da bi Erdoğan začel uvajati strogo politiko pri nadzoru meja in odvračati begunce od poti v Grčijo. Poleg tega Unija od njega pričakuje, da bo začel sprejemati zavrnjene migrante, ki so iz Turčije že prišli v Evropo in ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito.
Turčija bi dobila pomoč EU za krepitev obalne straže s ciljem bitke proti tihotapcem in za organizacijo vračanja ekonomskih migrantov v njihove domovine. V zameno za večjo voljnost v sodelovanju z Unijo pri zajezitvi begunskega toka si Turčija lahko obeta pričakuje pospešitev liberalizacije vizumskega režima in oživljanje pogajanj o polnopravnem članstvu, ki so v popolnem zastoju. Desetletje po njihovem začetku je bilo zaprto le eno od skupaj 35 pogajalskih poglavij. Vse skupaj zapleta še ciprsko vprašanje.
Kočljiva vloga Turčije
V kontekstu položaja, povezanega s sestrelitvijo ruskega letala nad turško-sirsko mejo in sestavo široke mednarodne koalicije proti Islamski državi, je vloga Ankara še bolj kočljiva. Brez miru ali vsaj premirja v Siriji ne bo konca begunskih kolon in njihovega vračanja. V Natu v neuradnih pogovorih opozarjajo na »rusko posredovanje v podporo Asadu s skoraj zanemarljivim delom napadov na Islamsko državo«. Visok diplomat v zavezništvu opaža »napihovanje in izsiljevanje Vladimira Putina, ki misli, da je večji, kot je v resnici«.
»Turška rešitev« je kot zadnja rešilna bilka za Unijo. Drugi projekti so bolj ali manj spodleteli. Projekt razdelitve 160.000 beguncev iz najbolj obremenjenih držav na čelu z Italijo in Grčijo v druge članice v praksi ni zaživel. Do zdaj so članice za begunce ponudile le 3216 mest, preseljenih jih je bilo – 159. Varovanje zunanje meje Unije, za katerega je v vzhodnem Sredozemlju zadolžena Grčija, ne deluje. Ker je trdna zunanja meja pogoj za schengen, je njegova usoda negotova.
Nemška kanclerka Angela Merkel je sredi tedna v bundestagu opozorila, da pripravljenost na stalni mehanizem premeščanja beguncev ni malenkost, ampak vprašanje, ali se schengen sploh lahko obdrži. Tudi iz Nizozemske prihajajo vse bolj nedvoumna sporočila, da je schengen v takšnih okoliščinah obsojen na propad. Nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem je opozoril, da utegnejo biti države, v katere prihaja največ prosilcev za azil, predvsem Nemčija, Nizozemska, Švedska in Belgija, prisiljene zapreti meje, da bodo kos begunski krizi.
