Tiskane izdaje
Britanski premier je objavo izida škotskega referenduma pospremil z ugotovitvijo, da si vsi prebivalci Združenega kraljestva, še posebno Angleži, zaslužijo več pravic, ko gre za odločanje o zakonih, ki se jih neposredno tičejo. Cameronova vlada bo morala pri iskanju rešitve paziti, kakšen precedens bo postavila.
Pot, ki jo bo ubrala, utegne pomembno vplivati tudi na pravila glasovanja v evropskem parlamentu, kjer Britanija že dolgo zavira nekatere ključne institucionalne reforme.
Padec škotskega referenduma je v Britaniji znova sprožil razpravo o problemu reprezentiranosti angleških glasov v britanskem parlamentu. Ta se je prvič pojavila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Tam Dalyell, škotski poslanec iz okrožja West Lothian, od zagovornikov škotske in valižanske devolucije hotel izvedeti, ali bo lahko v prihodnosti kot član spodnjega doma britanskega parlamenta glasoval tudi o zakonih, ki se tičejo izključno Anglije. Angleži v nasprotju s Škoti, Valižani in Severnimi Irci nimajo lastnega regionalnega predstavniškega organa, tako da o njihovi usodi odloča parlament v Londonu in z njim tudi predstavniki preostalih treh narodov.
Vprašanje, ki ga je postavil Dalyell, po skoraj štirih desetletjih še vedno predstavlja eno ključnih dilem britanskega ustavnega reda, ki se je s padcem referenduma o samostojnosti vrnila v ospredje razprav o prihodnosti Združenega kraljestva.
EU bo pozorno spremljala, kako se bo Cameronova vlada soočila z zahtevami po povečanju glasovalnih pravic angleških poslancev. Ne samo zaradi potrebe po notranjepolitični stabilnosti članice, ki se je po spletu okoliščin znašla pred enim največjih ustavnih izzivov v svoji zgodovini, temveč zaradi pravil glasovanja v evropskem parlamentu, ki se že vse od začetka krize sooča s svojo različico tako imenovanega westlothianskega vprašanja.
Pravne in politične ovire
Ko gre za potrjevanje zakonov, ki se tičejo izključno držav v območju evra, lahko o njih glasuje vseh 751 evropskih poslancev, torej tudi predstavniki iz tistih članic, ki ne uporabljajo skupne valute. V evropskem, tako kot v britanskem parlamentu, v realnosti obstajata dve kategoriji sicer enakovrednih predstavnikov ljudstva: vsi lahko sprejemajo odločitve o vsem, vendar se nekatere od njih tičejo le nekaterih držav.
Problematična institucionalna ureditev tako v teoriji kot v praksi predstavlja enega najbolj očitnih primerov demokratičnega primanjkljaja v institucijah EU. Dosedanji poskusi reševanja problema so praviloma hitro naleteli na nepremostljivo pravno ali politično oviro. Poslanske skupine so bile še najbliže rešitvi marca letos, ko se je zdelo, da jih večina podpira ustanovitev pododbora za ekonomsko in monetarno unijo v okviru evropskega parlamenta, namenjenega temam, ki se tičejo izključno članic evrske skupine. Zamisel je temeljila na obstoječi institucionalni ureditvi: v evropskem parlamentu obstajata dve podobni strukturi − pododbora za človekove pravice ter varnost in obrambo −, ki delujeta v sklopu odbora za zunanjo politiko in nimata zakonodajne funkcije.
Skoraj identičen predlog ustavnih reform je lani, zanimivo, predlagala tudi posebna komisija, ki jo je britanska vlada ob nastopu mandata leta 2010 zadolžila za iskanje rešitve originalne različice westlothianskega vprašanja. Člani McKayeve komisije so v končnem poročilu opozorili, da bi parlament moral angleškim poslancem omogočiti »nove možnosti za uveljavljanje svojih interesov«. Poslanci iz drugih delov države bi tako še vedno glasovali o vseh zakonih, »a z vnaprejšnjim védenjem o tem, kakšno je stališče angleških predstavnikov«. Ugotovitve komisije je britanska vlada ignorirala vse do objave izida škotskega referenduma, takoj zatem je vprašanje »angleških glasov za angleške zakone« postalo ena od ključnih predvolilnih tem.
Dvojna merila
Predstavniki konservativcev iščejo načine, kako bi škotskim in valižanskim poslancem popolnoma preprečili glasovanje o angleških zadevah, ne da bi s tem bistveno posegali v obstoječo institucionalno ureditev. Pri tem se pomikajo ne le v nasprotju s priporočili McKayeve komisije, ampak tudi načeli, ki jih stranka zagovarja, ko gre za naslavljanje institucionalnih težav znotraj evropskega parlamenta. Britanski poslanci so bili maja letos eni od glavnih nasprotnikov predloga o ustanovitvi pododbora za ekonomsko in monetarno unijo. Syel Kamall, vodja konservativnih poslancev v evropskem parlamentu, je zamisel zavrnil kot primer »načela deli in vladaj«, z obrazložitvijo da bi ta lahko predstavljala nevaren precedens, ki bi lahko pripeljal do izključitve britanskih poslancev iz ključnih razprav in pogajanj v sklopu EU, predvsem tistih na področju finančnih storitev.
Stranka s podporo angleškim poslancem tvega obtožbe o zagovarjanju dvojnih meril, tudi če evropska pravna načela za zdaj govorijo v prid njenemu stališču. Evropski poslanci uradno niso predstavniki držav in narodov, ampak evropskih državljanov. Bojazen, da bi ustanovitev posebnega pododbora potencirala nacionalnost njegovih članov in Evrope dveh hitrosti, je prisotna med večino držav članic. Toda realnost je, kot pravi Stijn Verhelst, raziskovalec pri belgijskem kraljevem inštitutu za mednarodne odnose EGMONT, da evropske države ne napredujejo enakomerno. »Evropski poslanci bi morali pokazati, kako se lahko prilagodijo na to realnost, namesto da zagovarjajo unitaren projekt, ki ne obstaja več.«
Tesnejše povezovanje se na srednji rok zdi neizogibno. Z naraščanjem integracije bodo nekatere od trenutnih pravnih ovir postale lažje premostljive, kar utegne Britanijo stisniti v kot. Cameron bo moral paziti, da pri naslavljanju domačih problemov Bruslju ne ponudi okvira za reševanje evropskih.
