Tiskane izdaje
Popularnost Geerta Wildersa in njegove Stranke za svobodo (PVV) prepričuje analitike, da so marčevske parlamentarne volitve na Nizozemskem tako rekoč odločene. Toda zmaga na volitvah še ne pomeni preboja na oblast.
Leto potencialnih volilnih pretresov v Evropi se bo začelo čez mesec dni, ko bodo Nizozemci izbirali nov parlament. Po javnomnenjskih raziskavah Nizozemsko čakajo spremembe. Državo je preteklih pet let vodila koalicija, sestavljena iz liberalne (VVD) in delavske stranke (PvdA), ki jo je po drugi zaporedni zmagi na volitvah leta 2012 sestavil vodja liberalcev Mark Rutte. Če javnomnenjske ankete držijo, so Rutteju in njegovi koaliciji šteti dnevi. Zelo verjetno je, da bo PVV Geerta Wildersa zmagala na marčevskih volitvah in postala največja stranka v spodnjem domu parlamenta, medtem ko bi VVD lahko izgubila tudi do polovico poslanskih mandatov. Še slabše jo bo verjetno odnesla njena manjša partnerica PvdA. Verjetnost, da Rutteja na premierskem položaju nasledi populist Geert Wilders, je zaradi omejitev proporcionalnega volilnega sistema kljub temu majhna.
»Najverjetnejši razplet volitev je, da bo Wilders vodja največje stranke, vlado pa bo sestavila stranka, ki se bo na volitvah uvrstila takoj za njo,« je v pogovoru za Delo pojasnil Rob de Wijk, komentator, profesor mednarodnih odnosov in direktor haaškega centra za strateške študije (HCSS). »Presenečenje bi bilo, če se to ne bi zgodilo.« PVV, ki je uvrstila med programske prioritete ustavitev priseljevanja, deislamizacijo Nizozemske in izstop države iz Evropske unije, bo po zadnjih javnomnenjskih napovedih dobila od 30 do 37 sedežev v parlamentu, kar pomeni, da bo v najboljšem primeru nadzorovala okoli četrtino poslanskih glasov – občutno premalo, da bi lahko Wilders sam sestavil delujočo vlado, a kljub temu dovolj, da dodobra pretrese nizozemsko politiko.
Ovire za Wildersa
Na Nizozemskem doslej še nobeni stranki ni uspelo dobiti absolutne večine glasov v parlamentu. Stranke lahko dobijo le toliko mandatov, kolikor kandidatov imajo na svojih listah. Tudi če bi Wilders več kot prepričljivo zmagal, lahko PVV v najboljšem primeru zasede največ 50 od 150 poslanskih mest. Toliko kandidatov je namreč na njeni listi. Če se stranka želi prebiti na oblast, za seboj potrebuje široko podporo. Mesec dni pred volitvami so med strankami, ki bi se morale uvrstiti v parlament, jasni obrisi vsaj ene koalicije – načelne koalicije proti Wildersu. Večina strank se je izrekla, da noče sodelovati s PVV, tudi vladajoči liberalci, med drugim zaradi občutnih programskih razlik. Po besedah premiera Rutteja je usmeritev PVV pri gospodarskih in socialnih vprašanjih bolj leva od tiste, ki jo zagovarja radikalna levica.
Vprašanje je, kako bi na njihove poglede vplivala Wildersova zmaga na volitvah. Nizozemska politika je vedno polna presenečenj, je opozoril de Wijk, ki pa kljub temu vidi malo možnosti, da bo 53-letni skrajni desničar postal naslednji premier. »Verjetno bo dobil mandat za sestavo vladnega kabineta, a pri tem ne bo uspešen. Nobena od sredinskih strank z njim noče sestaviti vlade, tudi zaradi slabih izkušenj iz obdobja 2010–2012, ko je PVV s svojimi poslanskimi glasovi podpirala prvo Ruttejevo vlado, a ni bila del uradne koalicije.« Tudi če Wildersu uspe sestaviti vlado, na primer v sodelovanju z VVD in še eno stranko, bo ta težko imela večino. Težave bo imel tudi v senatu. Vladni kabinet mora biti vsaj delna odslikava razmerja moči v zgornjem domu parlamenta, to pa se za Wildersa zdi skoraj nemogoča naloga.
Naslednjo vlado utegne zato po mnenju političnih analitikov sestaviti več manjših, programsko precej raznolikih strank. Vprašanje je, kako učinkovita bi bila takšna alternativa. Vlada, sestavljena iz najmanj petih strank, bi bila precej nestabilna in bi na oblasti težko zdržala poln mandat, njen edini cilj pa bi bil preprečiti prihod Wildersa na oblast. Nevarnost je, da bi to na koncu utegnilo še povečati njegovo priljubljenost.
Smer prihodnosti
Wildersova zmaga bi po vsej verjetnosti prinesla precejšnje spremembe v nizozemsko politično življenje, tudi če bi bil ta na koncu neuspešen pri sestavljanju vlade. PVV ima že zdaj velik vpliv na politični diskurz v državi, volilni uspeh pa bi stranko v tem pogledu le še utrdil. Njena stališča bi kmalu utegnila postati del političnega mainstreama. »Sredinske stranke bodo [zmago] upoštevale in se pomaknile bližje stališčem, ki jih zagovarja PVV, recimo pri vprašanju priseljevanja,« je prepričan de Wijk. To se je v določeni meri že zgodilo v zadnjem mandatu, med katerim je Ruttejeva vlada občutno zaostrila zakone o priseljevanju.
Potek volilne kampanje nakazuje smer, v katero bi se lahko v prihodnosti razvijala nizozemska politika. Mark Rutte se je nedavno pojavil v časopisnem oglasu, v katerem je močno prevzel neposreden način govora svojega glavnega političnega tekmeca. Med drugim je dejal, da lahko vsi, ki jim Nizozemska ni všeč, odidejo. Pred tem je med enim od intervjujev predlagal, da se mladi turški priseljenci, ki se obnašajo asocialno, »odpeljejo nazaj v Turčijo«. Njegove izjave so svojevrsten precedens in dokaz, da mu je Wilders prišel do živega. Mainstream politične stranke, kot je v pogovoru za Politico pojasnil Henk te Velde, profesor zgodovine na Univerzi v Leidnu in strokovnjak za politično govorico, nikoli niso povzemale, imitirale ali kopirale Wildersove retorike. V tej taktiki se po njegovem skriva določena nevarnost. S tem namreč volivcem dajejo vtis, da nimajo svojih idej o tem, kaj je dobro za državo.
Stalnica političnega življenja
Populizem je v zadnjih dveh desetletjih stalnica političnega življenja na Nizozemskem. Naraščanje podpore skrajnim idejam kaže, da problemi, zaradi katerih se je sploh pojavil, ne izginjajo.
V liberalni stranki so prepričani, da bodo ključna tema volilne kampanje vprašanja, povezana z nacionalno identiteto. Še na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2012 je bilo v ospredju političnih razprav gospodarstvo. Nizozemska se je brez večjih težav izvila iz gospodarske krize, brezposelnost v državi je v zadnjem mandatu padla krepko pod povprečje EU. Rob de Wijk kljub temu meni, da je sedanja politična situacija neposredna posledica ekonomskih težav. »Gospodarstvu gre precej dobro, toda veliko običajnih ljudi tega ne občuti. Zelo podobni problemi se pojavljajo tudi v drugih državah. To je posledica finančne krize, ki je negativno vplivala na življenjski standard velikega dela populacije. Ljudje so videli, kako so njihovi prihodki stagnirali zadnjih deset let. Begunska kriza in teroristični napadi so ustvarili močan občutek negotovosti,« na katerega politični mainstream ni ponudil prepričljivega odgovora, je pojasnil sogovornik.
Stranke bi se morale bistveno bolj posvetiti problemom nižjega srednjega sloja in srednjega sloja ter s tem dokazati, da vlada dela za njihovo varnost in življenjski standard, je prepričan de Wijk. To velja za Nizozemsko in za druge evropske države, kjer je opaziti močan odpor proti etablirani politiki. »Ljudje si želijo zaščite, tako v smislu večje fizične varnosti kot zaščite življenjskega standarda."
*V originalni različici teksta smo zapisali, da je vladajoča vladna koalicija sestavljena iz petih strank, kar je bila napaka. Koalicijo sestavljata dve stranki, liberalna (VVD) in delavska (PvdA).
