Tiskane izdaje
Nedavni kongres desnosredinske Zveze za ljudsko gibanje je bil menda bolj kozmetični popravek, še eden v nizu liftingov, kot odprtje docela novega poglavja. Največja opozicijska stranka ima odslej drugačno ime, tudi mnoga pravila naj bi bila posodobljena in ubrana z digitalnim 21. stoletjem.
In vendar se kritiki bojijo, da bo vse ostalo bolj kot ne enako. Zgodovina francoske desnice uči, da ji je marsikateri voditelj najprej spremenil ime. Zdaj se je Nicolas Sarkozy odločil za Republikance.
S preimenovanjem Zveze za ljudsko gibanje (UMP), na čelu katere je nekdanji predsednik države Sarkozy od lanskega decembra, se je strinjalo, kakor so konec prejšnjega tedna pokazali rezultati dvodnevnega elektronskega glasovanja, 83 odstotkov članov. Velika večina je pritegnila tudi napovedanim statutarnim spremembam, kar morda res potrjuje, kako je vse nared, da se bo lahko prvi človek v stranki Nicolas Sarkozy čim bolj prepričljivo spustil v vnovičen boj za Elizejsko palačo. Naklonjenost predrugačenju je – za Sarkozyja in njegove somišljenike – več kot potrjena, veselja je veliko, marsikateremu notranjemu kritiku pa se zdi »zmaga« sarkozistov mnogo manj očitna, kajti glasovala je manj kot polovica članov.
Zato je brati, da je slavni kongres, na katerem naj bi zgodovinsko preoblikovali stranko, bolj pokazal, koliko razpok je na desnici. Morda je še zanimivo, da je bila vnaprejšnja podpora novemu poimenovanju približno 57-odstotna in da so besedo Republikanci hoteli »zaščititi« v nekaterih organizacijah levice. Toda za Sarkozyja Republikanci niso le novo ime stare stranke, ampak to ime kliče k sebi vse na desnici in levici, ki verjamejo v republiko. Republikanci, to je menda vzklik tistim, ki trpijo, ko gledajo, kako iz dneva v dan nazaduje Francija ... Dotaknili naj bi se, kakor je mogoče razumeti, tistih z roba levosredinske Socialistične stranke in onih, ki so zelo blizu skrajnodesničarski Nacionalni fronti. Paleta volivcev naj bi bila široka.
Novo ime, stara politika
Pri Mondu analizirajo, da je Sarkozyjeva volilna mašinerija, vsaj znotraj stranke, samozavestna in pripravljena na predsedniške volitve 2017, a zdaj morajo pritegniti na svojo stran še volivce. Ni pričakovati, da bo delo enostavno. Rezultati javnomnenjske ankete, ki so jo konec prejšnjega tedna opravili pri Odoxa, kažejo, da si več kot 70 odstotkov Francozov – med njimi je polovica privržencev desnice – ne želi, da bi Nicolas Sarkozy kandidiral za predsednika Francije. Državljani so precej skeptični tudi do preimenovanja Republikanci: kar 80 odstotkov jih ne verjame, da bo novo ime prineslo svežo politiko.
Da bi se dosedanja UMP lahko bistveno spremenila, se jim zdi malo verjetno. Togosti je preveč, tudi aferaštva in nikoli na sodišču razčiščenih zgodb, povezanih prav tako s Sarkozyjem, kakor so dobro znane stare vojne med nekaterimi vodilnimi v stranki. Nekdanji premier in predsednik UMP, večkratni minister in sedanji župan Bordeauxa Alain Juppé, denimo, je dal tudi na nedavnem kongresu jasno vedeti, da hoče na volitvah leta 2017 predstavljati alternativo na desnici. Od notranjega tekmeca Sarkozyja se poskuša distancirati tudi tako, da se izogiba temam, kot sta islam in laičnost. Med drugim ga je bilo že slišati, ko je posvaril, češ, kako nevarno se je zapletati v ekstremizme in sistematično stigmatiziranje. O sebi pravi, da je odprt desničar in ne sektaški politik, a vsi da niso takšni ... Ob Sarkozyju, ki mu volivci in tekmeci pripisujejo drznost, in Juppéju, ki mu pritikajo modrost, se v ospredje za volitve 2017 že »prerivata« tudi Bruno Le Maire, čigar prednost naj bi bila mladost, in še nekdanji predsednik vlade François Fillon. Zbir močnih osebnosti, prepričanih vase, je očiten.
Poštena ali umazana igra?
Strankarske predvolitve prihodnje leto bodo pokazale, kdo bo na koncu kandidat desnice na volitvah za predsednika države, in potem bo jasno, kakšna bo predvolilna politika republikancev. Ni izključeno, da bo v bitki za prvi položaj v državi spet nemalo notranjih razprtij, tudi manipulacij; sploh ker se, nič manj kot francoska levica, tudi desnica trga zaradi ideoloških razhajanj in pri številnih vročih vprašanjih, povezanih s konceptom države in z Evropo, z nacionalno odprtostjo in zaprtostjo, z evrom, priseljevanjem, ekonomijo, tudi s Putinovo Rusijo ...
Koliko bo notranja igra poštena, transparentna ali umazana, bo odvisno prav od Sarkozyja kot prvega moža v stranki. Pravila igre so vedno dana od zgoraj. A naj Sarkozy zadnje dni še tako ponavlja, kako ključna in zmagovita je povezanost, koliko jim je na desnici mar za besedo republika, za dediščino De Gaulla in njeno moč združevanja, kritiki menijo, da ličenje ne bo kaj prida pomagalo. Vodilni francoski desničarji so celo na nedavnem kongresu nazorno pokazali svoj stari obraz: bili bodo vsak svojo bitko za Elizej.
