Tiskane izdaje
Veliko mesto diha svobodneje, veliko mesto se ne boji, veliko mesto ima moč. Pod taktirko socialistične županje Anne Hidalgo se poskuša svetovljanski Pariz človekoljubno in solidarnostno čim bolj odpirati − in vplivati na nacionalno politiko. V sedanjih težkih časih je prišlekov, ki so potrebni pomoči, ogromno, a v zraku je tudi nemalo strahu pred njimi.
»Toda županja vztraja, da je Pariz mesto, kamor se ljudje od nekdaj zatekajo po pomoč – je pribežališče –, in trdi tudi, da med begunci, migranti in brezdomci ni razlik: vsem je treba pomagati.« Tako pristop socialistke Anne Hidalgo povzema Dominique Versini, podžupanja, s katero sva se pred časom pogovarjali v Barceloni, kjer je – na mednarodnem forumu o sprejemanju in integraciji beguncev v Evropsko unijo – predstavljala pariški model.
Pariški prizori
Pariški večerni prizori, ko si na primer v Latinski četrti pod milim nebom kar na umazani vzmetnici, stisnjeni v ulični kot, postelje mamica z malčkom ali dvema, so me zadnja leta večkrat pretresli. Brezdomstvo je manj prijetna razglednica velikih mest, ne le francoske metropole, a res je, pravi Dominique Versini – odgovorna za solidarnost, družine, najmlajše, za zaščito otroštva in za boj proti izključevanju ter za starejše –, da vsi brez strehe nad glavo niso begunci.
»Družine, ki jih vidite na ulicah, so Romi, navadno iz Romunije ali Bolgarije, ki jim zagotavljamo zatočišča, a so podnevi na ulici, da skupaj z otroki prosjačijo. Ponoči imajo, to lahko zatrdim, vsi streho nad glavo. Mesto Pariz nudi brezdomcem okrog deset tisoč postelj, ki so zasedene vsako noč, in še 11.000 mest za družine z otroki. /.../ A tu so še begunci, ki se k nam prebijejo po tihotapskih mrežah in prebivajo kar v šotorih. Jeseni 2015, ko so prihajali zelo množično tudi v Pariz, jih je hotela vlada evakuirati s policijo. Županja Anne Hidalgo se je uprla, kajti zanjo je Pariz mesto s pisano paleto prebivalstva, kamor se od nekdaj zgrinja ves svet. Takrat smo od države zahtevali, da vsem, ki so prisiljeni kampirati na ulici, pomaga in poskrbi, da bodo postopki odobritve prošnje za azil hitrejši.«
Hkrati je županja pozvala k splošni mobilizaciji – od civilnih združenj in nevladnih organizacij, predstavnikov verskih skupnosti do raziskovalcev in drugih, tudi zainteresiranih državljanov –, da bi skupaj izdelali načrt, kako pomagati. Tudi vlada se je urgentno odzvala z akcijskim načrtom, ki vključuje od odpiranja namestitvenih centrov in sprejemnih centrov za prosilce za azil do krajšanja birokratsko predolgega pridobivanja azila. »V Franciji je za sprejem beguncev pristojna država, ki se je zavezala, da bo s tako imenovanih hotspots prevzela 30.000 ljudi, mesta nimajo te pristojnosti. A v Parizu smo se takrat odločili, da se bomo angažirali; tudi zaradi vseh, ki pridejo k nam po drugih poteh. Prostore, stavbe, ki so bile prazne oziroma zanje še ni bilo pravega programa, smo ponudili, da bi se lahko v njih namestili prebežniki.« Mesto pomaga hkrati tudi finančno, s subvencijami človekoljubnim organizacijam in še z mobilizacijo tako zdravnikov in bolniških sester kakor socialnih delavcev.
Človekoljubni odzivi
Parižani so se na pobudo mestne hiše večinoma odzvali solidarnostno, izjema se zdi prestižno 16. okrožje, kjer so nekateri nasprotovali namestitvenemu centru. Morali so popustiti, kajti županji Anne Hidalgo je pritrdilo tudi sodišče. Ni šlo zlahka: ljudje so protestirali, oktobra lani, denimo, je center na obrobju Bolonjskega gozda tik pred odprtjem nekdo hotel uničiti in je požgal zunanjost. A kljub vsem oviram ostaja Hidalgojeva neomajna pri iskanju solidarnostnih in inovativnih rešitev tako pri sprejemanju beguncev kot tudi pri integraciji. Z organizacijama, kot sta France terre d'asile in Emmaüs, denimo, so – razlaga Versinijeva – uvedli mobilne ekipe, ki hodijo po terenu, da bi ljudi na ulici informirali, kam naj se obrnejo, če imajo zdravstvene težave ali potrebujejo to ali ono.
»Nujno za uspešno integracijo – da se človek v tujem okolju postavi na noge – je seveda učenje jezika. Za organizacijo tečajev francoščine smo se povezali z univerzami, s študenti in prostovoljci. /.../ Angažirali smo tudi tolmače. In ker je ključ do integracije kultura, naše mobilne ekipe obiskujejo namestitvene centre, kjer seznanjajo tujce s francosko kulturo. Osnovali smo še nogometno moštvo, v katerem so tako begunci kakor tudi Parižani. Zavedamo se, kakšno povezovalno moč ima šport.« Za povrhu mesto podpira pobudo neredkih državljanov, da bi smeli vzeti prišleke pod svojo streho.
Različno izobraženi in spretni
Med begunci, ki so začasno ali za zmeraj pristali v Franciji, je, še pravi Dominique Versini, veliko Eritrejcev, Afganistancev, Sudancev, Sircev in Iračanov. Razlike med njimi so ogromne, še zdaleč niso vsi primerljivo usposobljeni in izobraženi. »Sirci so praviloma bolj kompetentni. Pri Iračanih je raven nižja, a še vedno boljša, kot denimo, pri Eritrejcih in Afganistancih, ki so pogosto povsem neizobraženi, mnogi niso nikoli hodili v šolo. A pomembno je, da se vsi naučijo jezika, čeprav vidimo, da ni vedno preprosto, ko morajo dalj časa ostati pri pouku.«
Niso vajeni, probleme imajo s koncentracijo. »Zato pristopamo z metodami, po katerih bi jim bilo čim lažje. /.../ Ljudem poskušamo omogočiti, da bi lahko spet počeli, kar znajo, tisto, s čimer so se ukvarjali doma. Nekdo, ki je bil podjetnik, bi to lahko postal tudi v novi domovini.« Ni ali ne bo nujno Francija, kajti mnogi želijo naprej, denimo v Veliko Britanijo, Nemčijo, na sever Evrope. »Veliko jih pravi, da hočejo drugam, a ko jim razložimo, kakšne so njihove pravice in kaj vse je mogoče v Franciji, brž zaprosijo za azil.« Kar 1500 med prišleki je mladoletnih brez spremstva, za katere je prav tako pristojno mesto.
Lastna zgodba
Begunci prihajajo v Pariz od nekdaj in vedno bodo. Sedanja mestna oblast, ki jo vodi socialistka Hidalgo, poskuša voditi čim bolj socialno politiko in čim bolj vplivati na vlado, zato si – pravi podžupanja Versinijeva – ne želijo velikih političnih sprememb. »Če bo na prihodnjih volitvah oblast prevzela desnica, se je bati, da bomo delali precej težje.« Hidalgova sega s svojimi potezami k bolj socialni politiki tudi dlje od predhodnika, prav tako socialista Bertranda Delanoëja (2001–2014). »A zdaj je situacija drugačna in gotovo težja.« In še nekaj je odločujoče: »Anne Hidalgo je po koreninah Španka, v Francijo je z republikanskimi starši prispela kot deklica. Njen dedek je umrl v Frankovih zaporih. Zaznamovala jo je lastna begunska zgodba.«
