Za dobro premišljen pristop k »novim nacionalizmom«

Berlin – Britanski tabloidi so našli krivce za morebitno škotsko neodvisnost. Vsaj Daily Mail verjame, da bodo prav tamkajšnji nemški priseljenci­ premaknili­ jeziček na tehtnici na eno ali drugo stran. V Berlinu medtem previdno tehtajo spremembe, ki so jih Škoti povzročili še pred izpolnitvijo prvega referendumskega lističa.

Tudi priseljenci iz drugih držav EU, ki stalno živijo na Škotskem in bodo lahko zato glasovali na današnjem referendumu, so razdeljeni ob vprašanju, ali je zanje neodvisna Škotska boljša od Velike Britanije. A če se Poljaki, ki so s 33.000 priseljenci največja skupnost med njimi, že zaradi še veliko večjega števila rojakov v rUK (residual United Kingdom, preostanek Združenega kraljestva) bolj nagibajo k zadnjemu, Nemci tudi zaradi strahu pred britanskim izstopom iz EU na obljubljenem referendumu po letu 2017 razumejo tudi Škote.

Številni nemški priseljenci na Škotskem ne verjamejo, da bi škotska neodvisnost ogrožala Evropo, in nekateri domači komentatorji soglašajo z njimi. »Na kratki in srednji rok bodo negativne posledice razpada Velike Britanije neizo­gibne, na dolgi rok pa ni razloga, zakaj država škotske velikosti in strukture ne bi bila uspešna kot del poglobljene Evropske unije,« piše Frank­furter Allgemeine Zeitung. Več kot petmilijonska država se bo lahko primerjala s Finsko ali Irsko. Zaradi naftnega bogastva bi si neodvisna Škotska bolj želela primerjav z Norveško, strokovnjaki pa v zadnjem času zmanjšujejo ocene škotskega naftnega bogastva in opozarjajo, da se bodo morali Škoti v primeru neodvisnosti najprej navaditi na zatiskanje pasu – ter odvaditi od tega, da za svoje težave krivijo druge.

Po prepričanju komentatorja Thomasa Webra je nujno, da bodo ostanek Velike Britanije in vsi Evropejci iskreno pomagali k škotskemu uspehu, kar je več kot vprašljivo, »saj se zagovorniki tesnejše evropske integracije taktično in strateško obnašajo približno enako pametno kot David Cameron«. FAZ odgovornost za morebiten razpad Velike Britanije pripisuje »edino in samo Downing Streetu 10 in delovni sobi britanskega premiera Davida Camerona v njej«. Konservativni premier po volilnem zmagoslavju Škotske nacionalne stranke leta 2011 ni soglašal s predlogom njenega voditelja Alexa Salmonda za davčno avtonomijo, ampak je sedanji plaz sprožil z zahtevo po odločanju med neodvisnostjo in statusom quo.

Cameron je verjel, da se bodo Škoti pri odločanju za vse ali nič odločili za znano blagostanje v Veliki Britaniji in proti grozečim gospodarskim, valutnim, socialnim in še kakšnim težavam v neodvisnosti, s tem pa je torijec šele dobro zbudil zgodovinsko in sodobno nezadovoljstvo številnih Škotov z londonskimi elitami. Zdaj jim z »zadnjo besedo« nad financiranjem svojega zdravstva, sociale in drugih programov obljublja natančno to, kar si je najprej želel Salmond, a morda prepozno.

Nemški komentatorji se bojijo, da zagovorniki tesnejšega evropskega združevanja enako nespametno verjamejo v nujnost zajezitve novih evropskih nacionalizmov in v strahu, da bodo tudi Katalonci, Baski, Južni Tirolci, Flamci, Bretonci, severni Italijani in celo, hm, Istrani šli po odcepitveni poti, Škotski ne bodo pomagali. »Združene države Amerike ustavno čisto dobro delujejo kljub petdesetim zveznim državam,« verjame komentator. Evropske institucije bi se seveda morale prilagoditi, a saj niso prilagojene niti današnjemu številu članic EU.

Berlin pametnejši od Londona

Nemcem bi lahko očitali navijanje za oslabljeno Veliko Britanijo, saj bi takšna še povečala nemško prevlado v Evropi. »Razdruženo kraljestvo« bi zapustili številni tuji gospodarstveniki, svetovne prestolnice kot Washington pa bi ponovno izprašale svoj posebni odnos z Londonom in ga morda raje okrepile z Berlinom. Po drugi strani se vsaj konservativni Berlin enako ali še bolj boji izstopa Velike Britanije iz Evropske unije, s katerim grozijo londonski nacionalisti. Nemčija kanclerke Angele Merkel in finančnega ministra Wolfganga Schäubleja bi s tem izgubila partnerja v prepričanju, da mora biti v gospodarsko uspešni Evropi jasno, kdo pije in kdo plača, ter da evropskemu združevanju najbolj škodijo tisti, ki bi radi živeli na ­račun ­drugih.

Samostojna Škotska bi privedla tudi do bolečega izpraševanja evropske vloge v svetu, kar je v današnjem konfliktnem času še posebej nevarno. A ker škotske dileme ne bodo izginile niti v primeru zavrnitve samostojnosti, nekateri nemški komentatorji zahtevajo dobro premišljen pristop do »novih nacionalizmov« v Evropi. »Škotske nacionaliste mora Evropa sprejeti z odprtimi rokami in videti nacionalne identitete kot priložnost za Evropo ne pa kot tveganje,« je FAZ zavrnil »suverenost brez moči in integracijo brez legitimnosti«.

Nemci bodo morda kmalu dobili priložnost za dokazovanje, kako voditi federacijo z različno razvitimi deli in interesi, saj je bogata Bavarska vse bolj nezadovoljna zaradi velikih subvencij za revnejše dežele v državi. Nihče še ne grozi z odcepitvijo, prepričevanje, da je najjužnejša nemška dežela po drugi svetovni vojni neznansko pridobila prek drugih ter da skozi druge kanale pridobiva tudi zdaj, ne pomagajo, dokler tri najbogatejše dežele podpirajo 13 revežev. Federalno Nemčijo čakajo naporna pogajanja o pristojnostih enih in drugih, vsaj doslej pa so bili v Berlinu pri tem pametnejši od Londona.