Za nemške dežele nekaj manj pristojnosti, zato pa več denarja

Se sistem nemškega federalizma spreminja, da bi bil lahko zgled tudi evropskemu?

Objavljeno
04. junij 2017 22.26
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin − Novica, da je nemški­ parlament z glasovi velike ­koalicije sprejel reforme denarnega pretoka med zveznimi­ oblastmi, je samo na prvi ­pogled dolgočasna. Trinajst ustavnih sprememb, ki so bile potrebne za ta korak, kaže na pomembne spremembe v nemškem federalizmu.

Nemčiji, ki je med evrsko krizo vztrajala pri odgovornosti krivcev za visoko zadolženost, so mnogi očitali brezsrčnost in sebičnost, a je vsaj konservativno-liberalni del države vztrajal pri tistem, kar večinoma poznajo. Na ruševinah diktatorskega tretjega rajha je leta 1949 vsaj v zahodnem delu nastala Zvezna republika Nemčija, sestavljena pretežno iz avtonomnih dežel. Njihovo število se je spreminjalo, velika avtonomnost zveznih enot pa ostala.

Vsaka nemška dežela ima lastno ustavo ter skrbi za vse na svojem ozemlju, od šolstva, sodstva do izvršne oblasti. Res so se dogovorile tudi o finančnih izravnavah, ki naj pomagajo revnejšim, velika sredstva ima na razpolago tudi zvezna oblast, toda nemški federalizem odslikava še starejšo zgodovino od nacistične. Do prve združitve iz 19. stoletja je bilo nemško govoreče območje Evrope razdeljeno na neštete upravne enote različnih velikosti in država tudi potem ni poznala centralizma nekaterih drugih evropskih držav, vsaj ne do Hitlerjevega nastopa.

Nemčija ostaja federalna in celo preambula k temeljnemu zakonu, kot se imenuje njena ustava, navaja: »Nemci iz dežel Baden-Württemberg, Bavarska, Berlin, Brandenburg, Bremen, Hamburg, Hessen, Mecklenburg - Predpomorjansko, Spodnja Saška, Severno Porenje - Vestfalija, Porenje - Pfalško Saška, Saška - Anhalt, Schleswig-Holstein in Turingija so v svobodni samoodločbi zaokrožili enotnost in svobodo Nemčije.« Nemški federalizem bi lahko ukinili le z novo ustavo, tako v bundestagu kot bundesratu, kjer odloča omenjenih 16 dežel, pa so ga ta teden z glasovi vladajoče velike koalicije kanclerke Angele Merkel malo preoblikovali. Dežele bodo izgubile nekaj pristojnosti, v zameno pa dobile več denarja iz zvezne proračunske vreče.

Zakonodaja za bogatejše dežele

Konservativni uniji CDU/CSU in socialdemokratom so pomembne večje zvezne pristojnosti pri infrastrukturnih projektih, v šolstvu in drugod. Po njihovem ponekod ni dovolj poskrbljeno za gradnjo in obnovo cest, stalna konferenca deželnih kulturnih ministrov pa doslej ni znala izboljšati izobraževalnih razmer. Še posebej pri zadnjem je šla po prepričanju številnih strokovnjakov konkurenca predaleč in šolski rezultati so vse manj primerljivi med seboj. Novi finančni transferji med zveznimi in deželnimi oblastmi so nujni, ker se bo leta 2019 iztekel tako imenovani drugi pakt solidarnosti, ki v komunizmu obubožanim vzhodnonemškim deželam pomaga z dodatnimi sredstvi. Vsaj nekateri nekdanji deli Nemške demokratične republike bodo še potrebovali pomoč, a morda ne bo več treba dodatno obdavčevati prebivalstva. Ali pač, kajti slišati je tudi o načrtih, da bi 5,5-odstotni davek, s katerim Nemci financirajo združitev, ostal, čeprav pod drugim imenom.

Zato nekateri svarijo pred centralistično Nemčijo, drugi opozarjajo, da je bilo doslej vsaj jasno, da so v Nemčiji neto plačnice Bavarska, Baden-Württemberg in Hessen, zdaj se bodo ta razmerja zameglila. »Pri vsej reformi je še najboljša možnost, da jo leta 2030 odpovejo,« so ocenili v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. Na drugi strani političnega spektra je pred »monstruoznim posegom« v temeljni zakon posvarila voditeljica Levice Sahra Wagenknecht, ki se boji zasebnih avtocest. Zelena Anja Hajduk je prepričana, da je zakonodaja pisana na kožo bogatejšim nemškim deželam, ki bodo zdaj manj solidarne z revnimi.

Nekateri se sprašujejo, ali bi bil lahko nemški federalizem tudi zgled evropskemu. Vertikalna delitev oblasti, bližina državljanom, subsidiarnost, skrb za manjšine, ohranjevanje lokalnih kultur in zdrava konkurenca med zveznimi enotami namreč ostajajo velike prednosti, čeprav se kritiki pritožujejo nad samovoljno zarisanimi mejami med deželami, blokadami političnega odločanja in nenehno predvolilno kampanjo v enem ali drugem delu države.