Zahod Evrope je včasih zelo vzhoden - in obratno

Strasbourg – Danes svetovalka v Svetu Evrope je med letoma 2010 in 2014 komunikacijsko svetovala vodji britanskih liberalnih demokratov in namestniku predsednika vlade Združenega kraljestva Nicku Cleggu. Pobrexitovsko naraščanje skrajnih idej in dejanj jo skrbi, a verjame, da bo ideja združene Evrope obstala.

So se evropske razlike in konflikti res že tako razplamteli, da jim lahko kot posledico pripišemo tudi brexit? To namreč na Otoku slišimo še danes.

Gre vsekakor za posledico britanskih notranjih razmer. Je pa res, da ljudje okoli sebe opažajo posledice globalizacije in ugotavljajo, da od nje nimajo nič. In za to je seveda najlažje okriviti Bruselj. A dejstvo je, da britanska politika ni dovolj učinkovito prepoznala teh ogromnih razlik. In ker tega niso storili, so tudi sami krivdo zvrnili na Bruselj. To, kar se zdaj dogaja, torej sploh ni tako presenetljivo. A dejstvo je – odhod iz EU je povsem britanski problem. Bo pa imel, se bojim, precej širše posledice. Pravzaprav jih že vidimo, predvsem z vzponom populističnih voditeljev in ksenofobnih skupin, ki poskušajo sicer zelo razdrobljena stališča predstaviti kot kontinentalno gibanje proti enotnosti in skupnemu razvoju.

Bili ste uslužbenka britanske vlade, zdaj delate v evropski instituciji, v Svetu Evrope, ki je precej manj »ekskluziven« kot institucije EU. Kolikšen del odgovornosti za prihodnost stare celine nosijo te (birokratske) institucije?

Velik. Lahko pomenijo garancijo za to, da se ne bo zgodilo najhujše ...

... ampak tudi od evropskih politikov smo zadnje mesece slišali ostre, izključevalne tone, predvsem v luči brexita, češ, kar pojdite, boljše nam bo brez vas ...

Drži. Izogibati se morajo skušnjavi, da tudi sami širijo sovražnost. Do konca morajo vztrajati pri tem, da smo Evropejci prijatelji in da moramo držati skupaj.

Za mojega šefa, generalnega sekretarja Sveta Evrope, to lahko zatrdim. Pa tudi za naše institucije. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je zadnja leta postalo bolj učinkovito in dejansko bolj služi državljanom držav članic Sveta Evrope. Deluje v evropskem duhu, hkrati pa, kjer ni širšega konsenza, razume tudi specifike posameznih držav. V obeh primerih pa poskuša delovati kot sooblikovalec sodobne Evrope.

A tudi pri članicah Sveta Evrope se zdi, da se vse bolj požvižgajo na pravila in konvencije, ki so jih same potrdile v povojnih letih. Podobno torej kot pri EU.

Seveda bodo vedno razlike. V Svetu Evrope je 47 članic. Nikoli ne bodo enotne ...

... to je jasno, a zdaj se zdi, da namenoma slabijo moč institucije, ki so jo zgradile ...

Meni se zdi, da se vloga Sveta Evrope kljub vsem težavam krepi. Ker si na koncu vendarle vsi postavimo vprašanje, kako bi bilo, če te institucije ne bi bilo. Ker na koncu se še vedno vsak teden vsedejo predstavniki, ki prihajajo iz Dublina, Ankare, Moskve ... in se pogovarjajo. Ko smo se pogovarjali o perečem problemu odhajanja evropskih državljanov na bojišča Islamske države, so države rešitve spisale in potrdile v sedmih tednih. To je izjemen dosežek. Rekord! Seveda imamo težave. Velike težave. A na koncu vseeno prevlada argument, da smo skupaj močnejši, boljši, stabilnejši. Tudi in predvsem zaradi vseh organizacij, ki so jih te države s skupnimi močmi postavile v preteklosti.

Če vas prav razumem, verjamete, da se očiten prepad med severom in jugom, vzhodom in zahodom, zmanjšuje?

Soočeni smo z različnimi stopnjami demokracij, starimi in novimi. A ob tem je izjemno pomembno imeti ves čas v mislih, da se vse demokracije soočajo s težavami. Posploševanje in stereotipiziranje pri tem ne pomagata. Pogosto pa počnemo prav to. Konkretno ... Naš generalni sekretar Thorbjørn Jagland vsako leto pripravi letno poročilo o stanju človekovih pravic in svoboščin v državah članicah. In na področju medijske svobode ugotavlja vse več problemov, ki sploh niso geografsko omejeni na vzhod, kot bi rekli na prvi pogled. Kaj torej ugotavlja? Da so kršitve svobode medijev vseevropski problem. Seveda so države, kjer so novinarji bolj fizično varni, so pa zato precej bolj pod pritiskom kapitala in problematičnega medijskega lastništva. Kategoriziranje kar počez, kar pogosto počnemo, preprosto ne zdrži. Presenetljivo je tudi, da so zahodne države, ki selektivno izvajajo razsodbe ESČP. In so vzhodne države, ki so na tem področju precej bolj dosledne.

Res ste optimistični glede na vse črne napovedi ...

(smeh) Sem vendarle pobrextiovska Britanka. Seveda se zavedam, da se okoli nas odvijajo nevarni procesi. A vsa ta razdrobljena uničevalna gibanja imajo skupne točke. Ki jih še lahko povežemo in se jim upremo.

Kakšna bo torej Evropa ali pa EU čez desetletje? Kakšno si vi želite? Federalistično, Evropo čezmejnih regij, Evropo večih hitrosti oziroma koncentričnih krogov?

Evropa najbolje deluje, ko si postavi skupne pravne standarde in jih neguje, pa tudi nadgrajuje, skozi neprestani dialog. V katerem spoštuje razlike, ki niso zanemarljive. Tako dela Svet Evrope in to se mi zdi dober model. In tudi v EU bi morali odločevalci večkrat poslušati »podton«, ki se pojavi v razpravah. Če mu bodo, bo lažje spet graditi Evropo sodelovanja in povezovanja, tako kot nekoč, po vojni, ko jo je bilo treba na novo zgraditi.