Tiskane izdaje
Berlin – Nemški kanclerki nihče ne bi zameril, če bi se med obiskom v Albaniji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini hotela vsaj za trenutek oddahniti od drame v Grčiji, a se Angela Merkel dobro zaveda še vedno zakoreninjenih nestabilnosti na Zahodnem Balkanu. Vprašanje pa je, koliko si želi Nemčija narediti za njihovo premagovanje – in koliko lahko.
Kanclerka Angela Merkel se je na pravkar končano balkansko turnejo odpravila le nekaj mesecev po odločitvi svoje vlade o hitrejšem vračanju iskalcev političnega zatočišča s tega dela Evrope in že strah pred novimi valovi beguncev dokazuje veliko nemško željo po stabilizaciji območja. V prvih treh mesecih letošnjega leta je za pravico do življenja v Nemčiji zaprosilo skoraj 7000 Srbov, Makedoncev ter prebivalcev Bosne in Hercegovine, lani je iz teh treh držav prišel vsak peti prosilec za zatočišče. Tudi majski dogodki v Makedoniji so pokazali, kako nestabilen je še vedno lahko Zahodni Balkan.
Nemška diplomacija se že dolgo zaveda nerešenih problemov, že konec lanskega avgusta so v Berlinu organizirali konferenco z visokimi predstavniki iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Kosova, Hrvaške, Makedonije, Črne gore, Srbije in Slovenije. Nemški gospodarski minister Sigmar Gabriel je tedaj postavil za zgled našo državo, ki je po vstopu v EU podvojila trgovino z Nemčijo, in izrazil prepričanje, da se zdaj v državah jugovzhodne Evrope ponavlja tisto, kar je po drugi svetovni vojni doživel zahodni del celine.
Ruski vpliv
Lansko leto je potekalo tudi v znamenju prve svetovne vojne, ki so jo zanetili prav na Balkanu, še več, kanclerka Angela Merkel je tik pred berlinsko konferenco obiskala Ukrajino, ki ji je Rusija pol leta pred tem odvzela Krim. Iztočnica za obisk je bila 75. obletnica pakta Ribbentrop-Molotov, ki je zapečatil usodo vzhodnih nemških in zahodnih ruskih sosed. Nemčija je že tedaj izrazila zaskrbljenost zaradi morebitnega negativnega ruskega vpliva tudi na Balkanu, če k temu območju štejemo problematično Grčijo, v Berlinu zagotovo niso spregledali, kako pogosto se grški premier Aleksis Cipras srečuje in posvetuje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Nekateri nemški opazovalci se bojijo, da je protizahodna usmerjenost sedanjega ruskega vodstva tako velika, da ne bi oklevali niti pred spodbujanjem nestabilnosti na evropskih obrobjih, če bi jim tako ustrezalo.
Zgodovinski mirovni projekt
Na Zahodnem Balkanu ne primanjkuje starih zamer, ki lahko spodbudijo nove spore. Angela Merkel je obiskala območje prav ob 20. obletnici pokola v Srebrenici, poleg Makedonije je nestabilno tudi Kosovo. Videti je, da zato kanclerka še posebej ceni zahodno in evropsko usmeritev albanskega premiera Edija Rame, ki je kot prvi albanski šef vlade v sedemdesetih letih obiskal Beograd. Nemški komentatorji verjamejo, da je Tirani zgled za sosedske odnose približevanje med Nemčijo in Francijo po drugi svetovni vojni, ki je postavilo temelje evropskemu združevanju.
Angela Merkel nobeni od zahodnobalkanskih držav ne obljublja hitrega sprejema v Evropsko unijo, pa čeprav je povsod hvalila korake za približevanje EU. V času, ko tudi Nemčija finančno in politično plačuje za prezgodnji sprejem Grčije v evropsko denarno unijo, se nemškim politikom skrivaj toži po časih, ko je gospodarsko in finančno sodelovanje spodbujalo politično pomirjevanje, ne pa ga ogrožalo. Zato si kanclerka tako prizadeva, da bi Velika Britanija ostala v Evropski uniji, in zato vztraja pri spoštovanju temeljnih proračunskih in razvojnih pravil na območju skupne evropske valute.
Zahodnobalkanskim državam, ki še niso članice EU, ne gre na roko niti položaj v Romuniji, Bolgariji in na Hrvaškem, saj v Nemčiji nekaterim od teh držav očitajo »neevropske« razsežnosti korupcije in politične klientele. Zadnje krize so še potrdile strah, da članstvo v evropskih integracijah ne zagotavlja dobrega razvoja, in zato so v Nemčiji še posebej prisluhnili srbskemu premieru Aleksandru Vučiću, ki se je pohvalil s korenitim zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja in z željo, »da bi bili pridni kot Nemci«.
Evropske integracije vseeno ostajajo zgodovinski mirovni projekt in tudi Nemčija se zaveda, da zahodnobalkanskih držav Evropa ne sme prepustiti samim sebi, a je ob drugih perečih krizah vprašanje, koliko lahko in si želijo narediti zanje. Zanimivo je, da bi morda spet lahko bila zgled Slovenija, ki kot članica EU in območja evra seveda ne velja več za zahodnobalkansko državo, a ima interes za mir in blaginjo v svoji južni soseščini.
Tudi zaradi spoštovanja evrskih pravil se slovenska gospodarska rast spet krepi, naša država pa bi še več pridobila s sledenjem nemškemu zgledu skrbi za mlade generacije. Z uspešnim načinom izobraževanja za delo lahko Nemčija ponudi dragocene izkušnje tudi tam, kjer so družbe najbolj ranljive.
