Zakaj Italija nima več otrok

V Italiji je vse manj otrok. V obdobju med letoma 2008 in 2016 se je po podatkih Istata­ število novorojenih otrok zmanjšalo za 107.142. Gole statistične številke odslikavajo razmere v državi, ki ne pomaga družinam in ne podpira natalitete. Poleg ekonomske obstajajo še kulturne razlage.

Hkrati vse več mladih Italijanov odhaja v tujino, največ v London. Čedalje manj otrok imajo tudi tujci, ki živijo v Italiji, tudi te številke so se opazno znižale, Italija pač ni država z otroki. Država ne pomaga ženskam in družinam, ki se tudi zato odločajo za manj rojstev. Tisto malo otrok pa, ki pridejo na svet, je edincev, potomcev mater in očetov, ki niso več najmlajši. ­»Italijanskih žensk v reproduktivnem obdobju je čedalje manj in kažejo vse manjšo nagnjenost k temu, da bi imele otroke,« je zapisano v omenjeni analizi.

Vsakič ista razprava

Zakaj Italijani nimajo več otrok? Vsakič, ko Istat, italijanska državna institucija za statistiko, objavi podatke, nas spomni na dramatično upadanje rojstev v državi, je te dni zapisal Corriere della Sera. V Italiji so namreč v minulem osemletnem obdobju našteli kakih 100.000 otrok manj. In vsakič, tako komentira milanski časnik, se začne ista razprava. »Politiki sprožijo alarm, toda le za koga, za same sebe? Za tiste, ki so v opoziciji, so podatki priložnost za zahtevanje novih ukrepov socialne države, ki naj spodbudijo materinstvo. Tisti pa, ki so na oblasti, se zanašajo na bonus za otroka [vsota za nataliteto], in to v državi, v kateri gre 85 odstotkov prispevkov za prebivalstvo, staro več kot 65 let [...] Gre za strah pred prihodnostjo v državi, kjer ni več bratov in sestra.«

Tudi pri problematiki natalitete je, kot tako rekoč povsod, opaziti dve Italiji: največ žensk brez otrok je na italijanskem severu, ena od štirih, in v osrednji Italiji, ena od petih, vsaka tretja ima enega otroka. Na jugu so razmere drugačne. Čeprav ima celo tam vse več žensk enega otroka, je »model z dvema otrokoma še vedno večinski; to velja za 57,1 odstotka na jugu države in 55,1 odstotka na otokih«.

Kulturno vprašanje

Toda problematika upadanja rojstev je tudi kulturno vprašanje, materinstvo pa zgolj eden od ciljev, je v intervjuju za Corriere pojasnila demografinja Patrizia Farina z univerze Milano-Bicocca, ki je tudi članica nacionalnega statističnega sistema Sistan. Za strokovnjakinjo številke, ki jih je pokazala raziskava Istat, niso presenetljive.

»V strukturi našega prebivalstva je čedalje manj žensk in zato je čedalje manj žensk v rodnem obdobju. Poleg tega obstaja tudi pomembno kulturno vprašanje, ki ga ni mogoče zaobiti. Do petdesetih let je bilo materinstvo, namreč biti mati celo več otrok, tako rekoč edina želja poročenih žensk. Danes je materinstvo samo še eden od mnogih ciljev, ki jih ima ženska, poročena ali samska. [...] V Italiji so imele ženske v povprečju 1,34 otroka, zdaj se je številka znižala na 1,26 odstotka. Alternativ materinstvu je namreč veliko.«

Opustili tradicijo

Na primer poklicna kariera, toda tudi mnoge druge alternative, je pojasnila profesorica Farina in poudarila, da to zveni nekoliko paradoksalno v okolju s takšno religiozno tradicijo, kot jo ima Italija. So Italijani opustili tradicijo in religijo? »Zgodilo se je tudi to. A problem je med drugim v tem, da me, italijanske ženske, nismo sposobne najti kompromisa med materinstvom in še čim drugim.«

Pomenljive so nekatere številke iz omenjene statistike, predvsem zmanjšanje števila prvorojencev, kar prispeva 57 odstotkov v celotnem zmanjšanju rodnosti. »Ta številka očitno ovrže razlago, češ da je upad rojstev povezan samo z ekonomskimi problemi. Ekonomski razlogi, ki vsekakor obstajajo, ustavijo odločitev za drugega oziroma tretjega otroka. Toda ko se nekdo odloči, da ne bo spravil na svet niti enega otroka, je to predvsem odločitev, ki jo narekujejo drugačni vzgibi.« Po prepričanju demografinje bi bilo treba raziskati pričakovanja prebivalstva Italije, in to ne samo ženske populacije. Pomembni so tudi pričakovanja in želje moških. »Za otroke se ljudje odločajo v dvoje. In italijanski pari kažejo, da nimamo ne volje ne sposobnosti, da bi gledali naprej, v prihodnost.«

Primerjave

Po podatkih Eurostata nataliteta pada povsod na evropskem kontinentu. V drugih državah imajo večinoma več otrok kot v Italiji, toda manj, kot so jih imeli v preteklih letih. Najvišja je nataliteta na Irskem, Švedskem, v Združenem kraljestvu, Franciji in na Danskem, povprečne statistike zaznavajo denimo v Avstriji in na Finskem, medtem ko se Italija uvršča precej na dno lestvice, za Španijo, Grčijo in Portugalsko.