Tiskane izdaje
Med velikimi članicami EU je Francija tačas najbolj naklonjena Grčiji, za Françoisa Hollanda je obstoj v evrskem območju stvar solidarnosti. Pomoč je zlasti tehnična, Figaro piše o deseterici državnih uradnikov finančnega ministrstva v Atenah, pomagajo pisati predloge, ki bi zaustavili grexit.
Grčija pogleduje proti Parizu in si precej obeta od socialistične vlade Françoisa Hollanda, poroča BBC. Medtem ko je ministrski predsednik Aleksis Cipras ta teden v Strasbourgu nagovarjal poslance evropskega parlamenta, je premier Manuel Valls v francoski narodni skupščini utemeljeval »velikanski geostrateški in geopolitični pomen« obstanka Grčije v Evropski uniji. Finančni minister Michel Sapin je eden redkih, ki te dni načenja vnetljivo vprašanje vzdržnosti grškega dolga.
Občutljive vibracije
Poleg levih instinkov Hollandove vlade in slabih finančnih razmer Francije same gre tudi za nekaj globjega; za filohelenizem – »ljubezen od vseh grških zadev« – ki je zasidran v dediščini klasične antike in ga je lepo razložil komentator Monda.
»Grčija sproža posebej občutljive vibracije v duši Zahoda in še posebej Francije.« To ni stvarna Grčija, ki v času krize tako zelo vznemirja politične odločevalce, temveč umišljeni svet, »odblesk francoskih lastnih iluzij«.
Grško pridružitev Evropski uniji je od vsega začetka zagovarjal francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing. Ko je leta 1981 postala članica EU, in se je slednja prvikrat razširila onkraj meja Evrope Karla Velikega, je bil ravno Giscard tisti, ki je izjavil: »Platona pač ne pustiš čakati pred vrati.«
Kulturna bližina
Francoski politolog Dominique Moïsi, profesor na Sciences Po, je ta teden za Corriere della Sera analiziral francosko občutljivost za Grčijo in razlike, ki se kažejo znotraj francosko-nemške osi. Pravi, da ne gre za kak prelom med Parizom in Berlinom, čeprav je Francija očitno bolj naklonjena grški stvari.
Medtem ko je Nemčija trda, je Francija, vsaj na verbalni ravni, pripravljena vse. Je to razdelitev vlog ali pa imata dve veliki članici EU zares različni mnenji glede Grčije?
Mislim, da gre za nekaj vmesnega. Med nami obstajajo različne občutljivosti, ki so plod kulturnih in političnih potreb. To, da pustimo vrata odprta za Grčijo, za Francijo pomeni tudi način, da pustimo vrata odprta za levo krilo socialistične stranke. Vtem ko zapiranje vrat oziroma trdo stališče za kanclerko Merkel pomeni pritrjevanje njenemu volilnemu telesu. Nedvomno gre torej za notranjepolitično dimenzijo. Hkrati odraža kulturno stvarnost: Francija je po eni strani država evropskega juga, počuti se bliže Italiji, Španiji, Grčiji. To seveda ne velja za Nemčijo.
Leta 2012, v času predsedniških volitev, je bilo videti, da bi François Hollande lahko postal neke vrste zagovornik evropskega juga. To se ni zgodilo. Je trenutek napočil zdaj?
Težko rečem, hkrati je Hollande povsem prepričan, da francosko-nemški tandem nima alternative. Prvo pravilo je vzdrževanje skupnih stališč Pariza in Berlina. Še danes je za Francijo zelo pomembno, da med njima ni močnih ali očitnih trenj. Za francosko-nemške odnose, za Francijo in Evropo je potrebno, da so si stališča obeh čim bliže skupaj.
Toda nemški finančni minister Wolfgang Schäuble očitno upa na grexit in potem na oblikovanje bolj integrirane Evrope s tistimi članicami, ki imajo proračune urejene.
Sam osebno mislim, da je to zelo slaba ideja, to pomeni nerazumevanje resnosti evropskih razmer. Obstaja nevarnost kaosa v Grčiji, gojiti upanje na grški odhod je neodgovorno početje; pomeni minimiziranje tveganj in precenjevanje prednosti tega.
Merklova je naveličana govorjenja o evropski solidarnosti in poziva Grke k nacionalni odgovornosti.
Toda namesto tega je treba Grkom pomagati za vsako ceno, čeprav njihove vlade tega ne bi cenile. Pomislimo na ameriški Marshallov načrt leta 1947: akt prosvetljene dobrohotnosti, s katerim so Američani pomagati predvsem samim sebi. V današnji Evropi, ki ji grozijo džihadisti in Putin, in ki jo svet dojema kot šibko točko Zahoda, je Grčija šibkost Evrope.
Francoski premier Manuel Valls ponavlja, da je treba preizkusiti vse poti za to, da bi obdržali Grčijo.
Ima prav in povezano je s tem, da premore Valls geopolitično vizijo. Če se zaustavimo samo pri strogo ekonomskih vizijah, gre za Grčijo, ki pomeni dva odstotka evropskega gospodarstva. Toda če upoštevamo geopolitični vidik, je ta država bistvena za migracijske tokove, je ključnega pomena za teroristična tveganja, ki prihajajo z juga, je pomembno območje na Balkanu, leži blizu Turčije, Sirije, Rusije. Ne moremo si privoščiti kaosa v Grčiji.
Ima Francija veliko vizijo? Je Nemčija »politični palček«?
Recimo, da je občutek geopolitične odgovornosti bolj navzoč v Parizu, kakor v Berlinu.
